Parzival še išče gral?

Recenzija Bukla

Legende o kralju Arturju, čarodeju Merlinu, vitezih okrogle mize in njihovem iskanju svetega grala so v britanskem svetu stvar nenehnih tolmačenj, zgodovinskih preučevanj, umetniških interpretacij. Toda omenjena mitična tradicija se močno odraža tudi v epih, romanih, dramah, operi in filmih širšega evropskega prostora. Sveti gral je magični kelih, ki ga povezujejo z zadnjo večerjo Jezusa in apostolov, našel pa ga bo le vitez čistega srca ... O tem nam pripoveduje ep o Parzivalu, ki ga je v dvanajstem stoletju na podlagi različnih virov zasnoval Wolfram von Eschenbach. Gre za specifično zgodbo o čistosti srca ter zmagi dobrega nad zlim, zmagi, ki je mogoča ravno zato, ker Parzival, ki je odraščal odrezan od civilizacije, slabo pozna družbena pravila ter ljudske definicije »dobrega« in slabega«. Jani Virk, ki je velik del dosedanjega preučevanja in ustvarjanja posvetil srednjemu veku, se v strokovni študiji naslanja predvsem na nemško književnost, na koncu pa nas popelje še v arturjanski kino.

Žiga Valetič, Bukla 110-111

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.