Leksikon likovne teorije

Recenzija Bukla

Muhovič (1954), filozof in likovni teoretik (najbolj znana je njegova monografija Umetnost in religija iz leta 2002), je z Leksikonom likovne teorije napisal svoj opus magnum (zanj je porabil dvajset let), delo gigantskega obsega, ki vsebuje več kot osemsto gesel s področja likovne teorije in njenih poddisciplin, kot so: fotologija, teorija barv, likovna morfologija, likovna kompozicija, teorija likovnega jezika, likovne semiotike in formalne likovne analize. V njih je avtor »med seboj povezal tako terminološke kot leksikografske elemente«. V praksi to pomeni, da so nekatera pomembna gesla – denimo mimesis, pojem, slikarstvo, svetloba, število, umetnost – dolga tudi po nekaj strani in ustrezno razčlenjena v podgesla in njihove različne pomene (barve v različnih vsebinskih in pomenskih kontekstih so eden od ključnih delov leksikona, zato je ta bogato ilustriran z raznimi fotografijami in diagrami). Vse to leksikonu, ki je v osnovi namenjen likovnim strokovnjakom s področja slikarstva, kiparstva, oblikovanja in arhitekture pa tudi likovnim pedagogom in študentom, širi uporabnost, saj je nedvomno več kot primerno branje tudi za vse druge, ki se ukvarjajo s praktičnimi in teoretičnimi problemi vizualizacije ali pa jih tako ali drugače zanima likovna umetnost. Osrednjemu delu je dodana tudi obsežna bibliografija, razdeljena na vsebinske sklope. Monumentalno delo, ki se mu lahko samo poklonimo in ki hkrati kar kliče k praktični uporabi.

Samo Rugelj, Bukla 116-117

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.