Partizani

Recenzija Bukla

Nekako hkrati s 75. obletnico konca druge svetovne vojne bo pri Cankarjevi založbi kot nekakšno nadaljevanje monografije Tito in tovariši iz leta 2011 izšlo obsežno delo Partizani, ki ga imamo lahko za sintezo Pirjevčevega raziskovalno-zgodovinskega dela. Več kot osemsto strani obsežna knjiga je rezultat večdesetletnega avtorjevega dela in raziskovanja. ­Partizani so plod treh virov podatkov. Prvi je študij obsežne znanstvene pa tudi druge literature o drugi svetovni vojni na jugoslovanskih tleh, objavljene v različnih jezikih, od tistih s področja nekdanje Jugoslavije do nemškega, italijanskega, francoskega, angleškega in ruskega. Drugi vir za knjigo je bilo poglobljeno pregledovanje zaupnih virov v arhivih po vsem svetu, od Moskve prek Beograda, Zagreba in Ljubljane pa vse do Berlina in Rima, Oxforda in Washingtona. Tretji vir podatkov so dnevniki, osebni zapisi in pričevanja nekaterih neposrednih udeležencev narodnoosvobodilnega boja v Jugoslaviji. Kot mi je o knjigi pripovedoval njen urednik Tine Logar (knjigo je souredil Aljoša Harlamov), je imel Pirjevec dokumentacije za Partizane za več kot eno veliko sobo, s knjigo, bogato tudi s fotografskim materialom, na katerem so posamezniki, ki so pomembni za vsebino, pa avtor pred bralca razprostre celovito, kompleksno in pogosto tudi nasprotujočo si sliko partizanskega gibanja ter vojnih let po vsej Jugoslaviji, opiše brutalnost bitk na terenu in tudi okvir visoke mednarodne politike sil osi na eni ter zaveznikov na drugi strani. V knjigi je tudi večkrat citirana monografija Jožeta Možine Slovenski razkol.

Samo Rugelj, Bukla 153

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.