Tehnika državnega udara

Recenzija Bukla

Curzia Malaparteja (1898– 1957), italijanskega pisatelja, filmarja, vojnega poročevalca in diplomata, v slovenščini dobro poznamo po prevodih njegovih dveh najbolj znanih romanov, Kaputt in Koža, zdaj pa smo dobili še prevod njegovega razvpitega stvarnega dela Tehnika državnega udara. To mu je prineslo slavo pa tudi nemalo težav, saj je zaradi njega izkusil tudi zapor in izgnanstvo. Prvič je knjiga izšla leta 1931, v prelomnem zgodovinskem obdobju, ki so ga zaznamovali boljševizem, fašizem in vzpenjajoči se nacizem, Malaparte pa je v njej postavil tezo, da zavzetje sodobne države po njegovem mnenju ne predstavlja toliko političnega izziva, temveč predvsem tehnični problem, v okviru katerega si je treba prizadevati za osvojitev ključnih državnih virov, od telefonskih povezav do zalog vode in dostopa do električne energije. Pri tem je izhajal tako iz »naukov« oktobrske revolucije kot Mussolinijevega vzpona, medtem ko je imel do Hitlerja in njegovih metod (to je bilo v času, še preden se je ta povzpel na oblast) precej bolj zadržan odnos v smislu vprašanja, ali bo uspel doseči svoje cilje. Knjiga, ki s svojimi ugotovitvami, prilagojenimi za 21. stoletje, lahko ponudi veliko iztočnic za razmišljanje pred našimi letošnjimi državnozborskimi volitvami.

Samo Rugelj, Bukla 141

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.