Založba | Drava |
Leto izdaje | 2016 |
ISBN | 978-3-85435-807-7 |
Leto izdaje izvirnika | 2016 |
Prevod | Irena Destovnik |
Urejanje | Brigitte Entner, Valentin Sima |
mehka vezava
223 strani
Tip knjige
spomini, pričevanja in pisma
Kategorije
zgodovina
biografije in spomini
Založnik o knjigi
15. aprila 1942 so nacisti pregnali Marijo Prušnik, rojeno Kelih, skupaj z njenim možem in s sedemletnim vnukom Vladimirjem z Wölfelnove (Belfelnove) domačije v Lobniku (Železna Kapla) in jih deportirali v taborišče Frauenaurach. Tam je začela Marija Prušnik, ki se je šele kot odrasla naučila branja in pisanja, pisati dnevnik. Zadnja beležka v dnevniku je z dne 15. julija 1945, to je bil dan, ko so se v taborišču preostale koroško-slovenske družine pripravljale na vrnitev v domovino.
Dnevnik Marije Prušnik je iz več razlogov svojevrsten dokument. V njem prebiramo obsežne in mnogoplastne misli in zaznavanja nasilno izseljene ženske, napisana ob samem dogajanju. Na svoj zelo osebni način bralcem in bralkam ponuja vpogled v taboriščni vsakdan v Frauenaurachu. Njena opazovanja daleč presegajo krog lastne družine, saj nas seznani s primeri smrti in z žalostjo ob teh dogodkih, o pošti iz domovine in s tem povezanim velikim veseljem. Seznani pa nas tudi s povsem običajnimi, a nujnimi vsakdanjimi opravili v taborišču. S fonetičnim načinom pisanja pa nam Marija Prušnik v svojem dnevniku ponovno obudi jezik, ki so ga v grapah Železne Kaple govorili v prvi polovici 20. stoletja.
Recenzija Bukla
Spomladi 1942, ko so Marijo Minko Prušnik iz Lobnika pri Železni Kapli na avstrijskem Koroškem z možem in sedemletnim vnukom pregnali v taborišče Frauenaurcah, je znala pisati le toliko, kolikor se je naučila doma. Kljub temu je že po nekaj dneh v taborišču začela pisati dnevnik, ki ga je odložila šele poleti 1945 pred vrnitvijo v domovino. Rokopis, napisan tako, kot je njegova avtorica govorila in mislila, se je ohranil na domačiji, za objavo pa je transkribiran ter opremljen s potrebnimi pojasnili in dokumentarnimi fotografijami. Tak, kot je, je dragoceno pričevanje dobre opazovalke, preproste, a čuteče kmetice – matere partizana Karla Gašperja Prušnika – o medvojnem trpljenju pregnanih Slovencev, ki so jim nacisti zasegli kmetije, da bi vanje naselili svoje podpornike.
Iztok Ilich, Bukla 131
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
Sorodne knjige
- »Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane.« Vinko Möderndorfer – učitelj, politik in raziskovalec 25,00 € Dodaj v košarico
- Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi - Slovenci II. Kranjska, Primorje 26,00 € Dodaj v košarico
- Ljubljanski izobraženci skozi čas Izobraževanje Ljubljančanov na dunajski univerzi 1392–1917 29,00 € Dodaj v košarico