Žirija za Veronikino nagrado nominirala pet zbirk
Strokovna žirija za Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji, Mestna občina Celje jo letos podeljuje že 23. zapored, je nominirala pet zbirk, in sicer:
- - Esad Babačić, Odrezani od neba, Založba Goga
- - Nina Dragičević, Ljubav reče greva, Založba ŠKUC
- - Anja Golob, Da ne da ne bo več prišla …, samozaložba
- - Klarisa Jovanović, Izgnana, KUD AAC Zrakogled
- - Alenka Jovanovski, Tisoč osemdeset stopinj, Center za slovensko književnost
Prvič se je zgodilo, da so nominirane kar štiri pesnice. Žirija je presoja le zbirke, ki so izšle v času od lanskega junija do vključno letošnjega maja.
Utemeljitev strokovne žirije za nominirane zbirke:
Klarisa Jovanović: Izgnana (Kud AAC Zrakogled, 2018) – predstavitev Maje Šučur
Klarisa Jovanović je v pesnitev Izgnana spustila izkušnjo samoizgona govorke iz družinske, nacionalne in jezikovne domovine, vsakič znova patriarhalne, jezika pa ni tako zgostila, da med vrsticami ne bi mogla dihati govorkina ambivalenca, ki izhaja iz izgube poprejšnje (dvoumne) varnosti. Na motivni ravni je segla pesnica tako v biblični kot v poganski in ruralni register, preplet pa je nadgradila s pretkanimi onomatopoejskimi intervencijami in premišljeno stopnjevano ritmiko. Njena zarotitvena logika dobrodošlo poveže svet prednikov s sodobnostjo, s čimer avtorica ponovno prevpraša tradicijo epske pesnitve, zmore pa tudi namig na neko boljšo prihodnosti, katere jezik je šele v izumljanju.
***
Anja Golob: da ne bo več prišla … (Samozaložba, 2019) – predstavitev Maje Šučur
Minimalistično oblikovanje zbirke da ne bo več prišla … Anje Golob z belino provokativno zareže v zavest bralca, ki je soočen z ljubezenskim razhodom in pripadajočo eksistencialno stisko. Presenetljiv sklop pesmi šesti čut v uvodu tokratnega avtoričinega nagovora slikovito postreže z enim od vrhuncev zbirke, v nadaljevanju pretanjene dramaturgije pa se pesniški jezik z razpadom ljubezni – prek verznih prelomov in neučakanega ritma – vse bolj vztrajno samorazkraja, večkrat v domala modernistični, namerni nedodelanosti. Ranljivost, ki se ji odpira golo telo te govorice, priča, da pesnici ne gre za »obzorje zgolj na videz«, temveč da ji gre zares. S tem pa, večkrat nepričakovano, prihaja tudi pomiritev.
***
Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj (Center za slovensko književnost, Aleph, 2018) – predstavitev Igorja Divjaka
Zbirka Alenke Jovanovski Tisoč osemdeset stopinj je izjemno celovita, saj združuje tako intimo, kot družbeno kritiko, pesniško vizijo, metaforiko, pogovorni jezik, humor, človekov odnos do narave in seciranje posameznikove čustvene anatomije. Avtorica noče bežati pred ničemer, kar se ji razodeva kot pesniško učinkovito in relevantno, zato razdira okostenele monološke okvire, tako v družbi kot v poeziji, upira se vsakemu zapiranju vase in poezijo razpira večglasju. Kritika neoliberalne družbe je v teh verzih glasnejša kot pri večini drugih slovenskih avtorjev. Pesnica jo v ustvarjalni montaži prepleta z različnimi diskurzi, tudi iz literarne tradicije, toda te pesmi so predvsem dvogovor z današnjim časom, iz avtoričine intime se razpirajo svetu.
***
Nina Dragičević: Ljubav reče greva (ŠKUC, Lambda, 2019) – predstavitev Igorja Divjaka
Nina Dragičević je pogumno za snov svojega literarnega prvenca vzela popolnoma nepesniško, birokratsko temo in se spopadla s konkretnimi ovirami, ki današnjega umetnika zavirajo v ustvarjalnosti, ter težavami, ki jih danes v boju za dostojno življenje pozna sleherni prekarec. Avtorica pokaže, da za vsem stoji človeška psihologija, želja po nadvladi in onemogočenju drugega. Vseeno pa to tematiko razpre tudi ljubezni, različnim registrom njene govorice. Pesnica, ki je obenem tudi glasbenica, iz zelo banalnih zagat vsakdana, na katere pa lahko gledamo tudi globlje, psihološko, ustvari eksperimentalno simfonijo, katere razgiban ritem poganja neumorna volja do življenja.
***
Esad Babačić: Odrezani od neba (Goga, 2018) – predstavitev Igorja Divjaka
Esad Babačić tudi v zadnji zbirki izhaja iz poetike, ki se je razvila iz kratkih, udarnih punkovskih parol in ekspresivnih liričnih utrinkov. To je nadgradil v prepoznavno pesniško strukturo, ki se razpira v dvogovor drugemu. Avtor z minimalnimi sredstvi ustvari podobo pesniškega sveta človeka, ki se zaveda svoje majhnosti in nepomembnosti, pa se vseeno poigrava s svojimi lastnimi fantazmami, ki mu kar ne dajo miru. V tem nagovarja slehernika v času, ko se, kot implicira naslov, marsikaj, kar se je zdelo realno, razkriva kot neuresničljiva utopija. Tako kot v prejšnjih zbirkah, je tudi tokrat gonilo Babčićeve poezije želja po svobodi. Ta vedno znova trči ob nepremostljive ovire, toda Babačiću uspeva, da nezmožnost njene uresničitve premaguje z ironijo, ki bralca na več mestih spravi tudi v smeh.
Vabljeni k branju vseh nominirancev!