Aleksandrijski kvartet in Postani, kar si
Kultne knjige vrhunske kakovosti bi morale biti vedno na knjižnih policah, ponatiskovane za vsako novo generacijo. In za nas, zaljubljence vanje, da jih lahko znova prebiramo ter z njihovo pomočjo odkrijemo, kar nam je L. Darrell (1912–1990, štirikrat poročen, trije otroci) kazal v magičnem Aleksandrijskem kvartetu: knjiga ostaja ista, a jo pri vsakem branju doživljamo drugače, ker nismo več isti mi. Prvič sem tri dele – Justine, Balthazar, Mountovile, ki opisujejo čas pred in med drugo svetovno vojno, enake zgodbe z več osebnih perspektiv – in četrto, Clea, ki čez leta vse preplete in poveže, brala osupla, pijana od aleksandrijskih slik, tako živih, da sem gledala film morja vseh barv, ozkih ulic, zakajenih kavarn in bordelov, aristokratskih orgij, kabalističnih seans, plesa dervišev, v transu prebodenih z noži skozi lica, diplomatskih spletk, ubojev, incesta, samomorov … Uživala sem z vsemi čutili in trepetala, ker bo branja prekmalu konec. Čez leta sem študirala predvsem prvi del o fatalni junakinji Justine, v katerem se je Durrell naslanjal na Freuda, »da moramo v vsakem spolnem aktu gledati proces, v katerem so zapleteni štirje ljudje«, in na De Sadovo Justine: »samo dve možnosti se nam ponujata: zločin, ki nas osreči, ali vrv, ki nam prepreči, da bi bili nesrečni«. Po dveh desetletjih sem ta sijajni roman o pisanem mestu raznolikih narodov in ver po zaslugi Beletrine ponovno vzela v branje; zdaj sem se potopila v Durrellov jezik, v njegove metafore in razumela: Aleksandrijski kvartet je napisal pesnik sončnega Sredozemlja, Anglež po rodu, a zaznamovan z otroštvom v Indiji, z življenjem na grških otokih in službovanjem v umetniškem Parizu. Prepisujem začetek za okus: »Morje je danes spet razburkano pod dražljivim obiljem vetra. Sredi zime občutiš umetnije pomladi. Do poldneva nebo kot vroč gol biser, črički v zavetjih in zdaj veter, ki razgalja velike platane in natančno preiskuje njihove krošnje …« Roman sklene uvid, da je bilo vse prav tako, kot je bilo, vse se je zgodilo z globljim smislom in da človek lahko postane resničen umetnik (tudi umetnik življenja) šele, ko dozori. Po več kot tisoč petsto straneh opisovanja dramatičnih dogodkov lahko zato pripovedovalec Aleksandrijski kvartet sklene z enim samim duhovitim stavkom spoznanja: »In bilo mi je, kot da me je vse vesolje rahlo sunilo pod rebra.« Čarobno!
Po gostoti slik, utrudljivih (samo)analizah, strašnih smrtih in presunljivem jeziku si zaželim v miren, znan zaliv pomirjujočega duha: Alan Watts (1915–1973, trikrat poročen, sedem otrok), tudi rojen v Angliji, ki se je naselil in umrl v sončni Kaliforniji, teolog – nekaj let je bil anglikanski duhovnik, leta 1950 je Cerkev zapustil, filozof, mistik in duhovni učitelj, po smrti prevajan, izdajan in gledan na YouTubu tudi na Slovenskem, mi umiri dih. Zbirko esejev o njegovi osrednji temi z naslovom Postani, kar si je posmrtno uredil sin Mark; v uvodu povzema ključno očetovo učenje: ne išči svojega resničnega jaza, ampak živi življenje, kakršno je in se godi v tem trenutku, v katerem je neskončno in večno. Nikar naj se ne trudimo, ker z razumom in voljo ne bomo dosegli daa. Kar potrebujemo, je izkustvo. Čudenje. Naj se ne umikamo iz sveta, temveč ga sprejemamo, izpuščamo pa svoje sebstvo. Tako se porodi novo rojstvo, kot je učil že Kristus, in Watts, predan predvsem zen budizmu, vidi kot temeljno: »Samo v tem stanju je mogoče resnično ceniti življenje in z ljubeznijo, hvaležnostjo in čaščenjem sprejeti, kar je v drugih bitjih všečno in obenem s tistim, kar ni – z vednostjo, da radosti ni mogoče poznati brez žalosti, življenja brez smrti, užitka brez bolečine. […] Gre za izmenjavo, ritem, raznolikost v stvareh, tako rekoč univerzalno simfonijo. In ta simfonija je Otrok Očeta, Zvoka, in Matere, Tišine.« Kako preprosto in kako le redkim dosegljivo, hehe … Tako pač je.