»Tole bi bilo pa grdavšem všeč!«
Gaja Kos (1979) je doktorirala iz mladinske književnosti, s katero se kot samozaposlena v kulturi ukvarja že vrsto let. Pri založbi Miš ureja izvirno slovensko leposlovje za otroke in mladino, pri LUD Literaturi soureja zbirko prevodne kratke proze Stopinje, objavlja literarne kritike v Dialogih, Literaturi in Sodobnosti, za katere je leta 2010 prejela Stritarjevo nagrado, občasno tudi prevaja in ustvarja za otroke; med drugimi je podpisala že tri zgodbe o razigranih grdavših, ki so se jim v letošnjem letu pridružili še razmigani Migiji.
Bukla: Delujete na precej širokem področju leposlovja tako za otroke in mladino kot tudi za odrasle. Kaj od tega vam je najbolj pri srcu, se raje gibljete v svetu mlajših ali starejših?
Kos: Drži, moje delo je precej raznoliko, vendar ima, vsaj v glavnem, en skupni imenovalec – otroško in mladinsko književnost. Ta me je zanimala že v času študija, vendar sem sprva kot kritičarka in urednica delovala predvsem na polju književnosti za odrasle, kasneje pa sem se malodane specializirala za meni zelo ljubo otroško in mladinsko, kjer je, sploh na polju literarne kritike, zevala precejšnja praznina.
Bukla: Posledično imate verjetno naporen delovnik. Nam lahko zaupate, kakšen približno je vaš delovni dan?
Kos: Zjutraj običajno že ob zajtrku poskrbim za najnujnejšo izmenjavo elektronske pošte, potem pa bodisi odbicikliram na kakšen sestanek bodisi ostanem doma in se lotim branja ali pisanja: enkrat berem rokopise, drugič recenzijske izvode, ki čakajo na kritiko. Sproti (po potrebi) po elektronski pošti komuniciram z akterji, ki so udeleženi v določenih projektih, npr. z ilustratorji, oblikovalci, prevajalci, (so)uredniki itd. Če imam v delu kakšen prevod, se običajno precej koncentrirano posvečam njemu; ker v delo zavoljo omejenih časovnih kapacitet jemljem le krajša besedila, je to kolikor toliko mogoče. Kot svobodnjakinja si običajno tiste dni, ki jih v celoti preživim v domači pisarni, vmes privoščim »rekreacijski odmor«, npr. v obliki teka.
Ustvarjanje lastnih leposlovnih besedil ni vključeno v reden delovnik, le-ta nastajajo običajno takrat, ko pridem s preostalim delom na zeleno vejo in lahko za kak dan odklopim »tuje« projekte. Pogosto zvečer in na dopustu.
Je pa z delovnikom tako, da se rad razleze vse do nočnih ur, sploh odkar sta pri hiši mladiča, ki poskrbita za to, da popoldnevi izpuhtijo :).
Z manevriranjem med urejanjem knjig za odrasle in za otroke ter mladino ni težav, saj med enim in drugim v bistvu ni kakšne velike razlike – cilj je vedno dobra knjiga. No, razlika je predvsem v tem, da kot (so)urednica zbirke kratke prevodne proze najtesneje sodelujem predvsem s prevajalci, medtem ko so pri izvirni otroški in mladinski literaturi to avtorji in pogosto tudi ilustratorji.
Bukla: Pri založbi Miš ste že vrsto let urednica izvirnega otroškega in mladinskega leposlovja. Kakšno je vaše sito pri vrednotenju, kaj je vredno izdaje med že sicer precej številnimi naslovi otroške in mladinske književnosti?
Kos: V prvi vrsti me zanima izvirnost. Pogosto v roke dobim rokopise, ki jih avtorji »oglašujejo« kot popolne novume, pri čemer jim lahko takoj naštejem nekaj naslovov z zelo podobno obdelano ali enako temo. Opažam, da mnogi avtorji precej malo berejo in nimajo pregleda nad tem, kaj že obstaja. Druga pomembna stvar je sama ubeseditev – je dovolj spretna? Če dobim »paketno ponudbo«, torej besedilo v kompletu z ilustracijami, se v zvezi s slednjimi ponovno zastavi vprašanje izvirnosti: so samosvoje, iznajdljive, tehnično dodelane, dobro uglašene z besedilom ali klišejske, kičaste, prazne in tehnično šibke?
Bukla: Tudi sami ste se že podpisali pod nekaj izvirnih del za mlade bralce. Med drugimi so tukaj Grdavši, prve ste pri založbi Miš izdali leta 2010, sledili so še Grdavši in dež (2016) ter Grdavši in presenečenje (2018), ki so bili pred kratkim tudi nominirani za letošnjo desetnico. Kako se je porodil navdih za tako unikatne junake, ki imajo radi grdo vreme, v muzeju opazijo prav posebno »abstraktno« umetnost in ki so nadvse zadovoljni z dejstvom, da so, dobesedno, na psu?
Kos: Cela »zgodba« grdavšev me zelo veseli, saj je iz njih nastala čisto posebna, »vertikalna« zbirka – knjige rastejo z otrokom, najprej je tu kartonka, potem slikanica, na koncu ilustrirana knjiga. V različnih bralnih obdobjih ga torej spremljajo isti, že luštno domači junaki, količina in zahtevnost besedil pa postopoma naraščata.
Ideja zanje se je porodila – kdo bi si mislil, kajne? – na en blazno deževen dan, ko so luže naraščale v bazene in kar klicale po tem, da kdo skoči vanje. Od luž sem prišla do blata in od blata do drugih grdavšastih lastnosti in razvad … estetika grdega me je pač vedno zabavala. Enako velja za besedne igre, poigravanja z dobesednimi in prenesenimi pomeni ipd.; iz tega zanimanja npr. izhaja zgodba Grdavši so na psu (in pravzaprav še kar nekaj drugih, tudi negrdavšastih zgodb). Kar se pa muzeja tiče, ta je nastala po resničnih »dogodkih« – kot potomca dveh arheologov sva morala z bratom v vsakem kraju v vsak muzej, kar naju je, mulčka, običajno precej dolgočasilo, tako da sva pozornost iz vitrin pogosto preusmerila na sam prostor in iskala kaj bolj zanimanja vrednega od oškrbljene lončenine :).
Bukla: Če se ne motim, ste sama tudi popotnica in zagreta športnica, ste se tako domislili svojih najmlajših junakov Migijev?
Kos: Migiji migajo je knjiga, ki me gotovo najbolj uteleša, saj združuje dve moji strasti – strast do športa oz. miganja in do zgodb oz. literature. Križanec tega dvojega pač ne more biti drugega kot zgodbarski vodnik za aktivno preživljanje prostega časa, kajne? So pa humorne prigode fiktivne familije s športno tematiko zastavljene precej družinsko – večji mulčki jih lahko berejo samostojno, manjšim jih lahko berejo starši, migajo pa vsi skupaj. Uporaba: izmed platnic v naravo, najprej potrenirat očesne mišice, nato pa še vse preostale. Namig: format je primeren tudi za v nahrbtnik.
Bukla: Na katero svoje delo in/ali projekt, ki ste ga urejali, ste najbolj ponosni?
Kos: Kar zadeva lastno delo, so (za zdaj) to kar grdavši – so bili le prvi in poskrbeli so za lep vstop na literarno sceno (bili razmeroma kmalu razprodani). In kako fino je, ko ti nekdo pove, da se je s hčerko prebijal čez plundro, ob kateri je punčka ugotavljala: »Tole bi bilo pa grdavšem všeč!«
Kar zadeva uredniške projekte, ne morem izpostaviti enega samega – sodelovanja z avtorji in ilustratorji so skoraj brez izjeme prijetna in konstruktivna, številni knjižni projekti pa v marsičem presežni in unikatni. Bolj kot konkretno knjigo lahko torej izpostavim veselje ob dejstvu, da imam možnost delati z odličnimi sodelavci.
Bukla: Veliko se govori o raznih težavah v založništvu, med drugim, kako je bralcev in posledično tudi kupcev vse manj. Kako vidite prihodnost založništva otroškega in mladinskega leposlovja? Se je tudi te veje dotaknila kriza? Se je mogoče zaradi tega spremenil vaš način dela, ste se morali kako prilagoditi?
Kos: Mislim, da se je kriza mladinske književnosti (torej prodaje le-te) dotaknila v manjši meri kot književnosti za odrasle in tudi sicer (torej v nekriznih časih) se ji tozadevno godi bolje. Tako rekoč vsakokrat, ko se v Cankarjevem domu v času knjižnega sejma srečujemo s kolegi uredniki in založniki in beseda nanese na prodajo, so založniki knjig za otroke in mladino precej boljše volje kot njihovi kolegi, ki imajo v programu knjige za odrasle.
Dela mi ni bilo treba posebej prilagajati; kar zadeva zbirko Stopinje, se s sourednico že ves čas trudiva pridobivati (tudi) tuje subvencije, kar zadeva domače knjige za otroke in mladino, pa ves čas delamo tako projekte, ki so izjemni, a s stališča prodajljivosti morda bolj tvegani, kot tozadevno bolj »varne« knjige in knjige, po kakršnih obstaja povpraševanje na terenu (npr. večjezične knjige, kartonke, uganke itd.), seveda vselej v kakovostni izvedbi. Priseganje na kakovost se je izkazalo tudi v kriznih letih in brez dvoma gre nanjo staviti tudi v prihodnje.
Bukla: Se vam zdi, da je med mladimi manj bralcev kot nekoč? Na kakšen način, menite, bi lahko za branje navdušili čim več mladih bralcev?
Kos: Statistika bralne značke je, kolikor vem, še vedno precej spodbudna. Se pa menda pozna upad bralcev med starejšimi otroki oz. mladostniki, ampak tako je bilo (žal) že v naših časih. Mislim, da za promocijo branja lahko ogromno, če ne celo največ, naredijo domači zgledi, torej starši, ki so sami zagreti bralci in k temu spodbujajo tudi otroke, pa založenost domačih knjižnih polic, pogosti obiski knjižnic in knjigarn. Tudi učitelji slovenščine in knjižničarji, ki znajo svoj entuziazem (za začetek ga sploh morajo imeti, kar žal ni povsem samoumevno!) prenesti na otroke, so bistveni. Mimo družinske celice in izobraževalnih institucij so tu gostovanja ustvarjalcev po šolah (morda sem v tem predvidevanju sicer naivna, ampak mislim si, da lahko prepričljiv nastop avtorja/ilustratorja tudi kakšnega še ne prepričanega bralca premami, da vzame v roke kakšno (njegovo) knjigo) in priporočila za branje, ki so pisana neposredno za mlade, npr. rubrika Bralni grižljaj v PIL-u (tega bi moralo biti po mojem na različnih mestih še več), opazila sem, da je tudi Ciciban dobil rubriko Beremo skupaj. Nekaj potenciala je gotovo tudi v festivalih. Kar zadeva otroške knjige, je treba torej pri promociji ciljati na starše (ne mislim samo promocije konkretnih naslovov, ampak promocijo branja nasploh – naj o pomenu branja slišijo že v porodnišnici, pa pri pediatru, v vrtcu …), kar zadeva najstnike, lahko po mojem daleč najboljšo reklamo za knjige naredijo sami oz. drug drugemu – bi 10 minut razredne ure namenjene debati o hudih knjigah morda koga lahko poslalo v knjižnico?
Bukla: Nam lahko zaupate kakšne načrte za prihodnost? Se lahko veselimo novih dogodivščin grdavšev ali Migijev?
Kos: Nekaj idej za nove grdavšaste zgodbe dejansko je, ampak sem za zdaj (že vrsto let, pravzaprav) res samo pri idejah, kajti niti ne vem, ali bi bilo smiselno z grdavši nadaljevati ali ne (me pa zelo veseli prepričanje otrok, ki jih obiščem v šolah, da bi morali grdavši še marsikaj početi in doživeti). Vsake toliko nastane kakšno besedilce za revijo Ciciban, na zalogi je tudi eno s precej odbitim konceptom za morebitno knjigo. Finišu se bliža slikanica z naslovom Obisk, ki jo ilustrira Ana Zavadlav, po kateri lomastita in smrčita in … lenivec in tapir. Še letos naj bi izšla tudi tretja slikanica iz zbirke Žvirce, ki jo ustvarjava skupaj z Izarjem Lunačkom – rizibizijem in rilčkastim skakačem se bodo tokrat pridružili mufi. Pa upam, da se bo v prihodnje spet našel čas tudi za kak znanstveni članek s področja mladinske književnosti.