Branje Boba Dylana na klancu

Založnik o knjigi

»Ko je švedska akademija sporočila, da je dobitnik Nobelove nagrade za književnost za leto 2016 Bob Dylan, se je najprej zgodilo troje. Nekateri so protestirali, češ da si je Dylan ne zasluži, ker ni pravi literat. Je poet ali le song writer? Je poet ali le pevec? Poeti svoje pesmi recitirajo – Dylan jih poje.

Drugi so slavili, češ da je švedski akademiji končno kapnilo, da je Dylan velik pesnik, nav sezadnje, za Nobelovo nagrado je bil nominiran dvajsetkrat zapored, vse tja od leta 1997, ko ga je prvič predlagal Gordon Ball, profesor književnosti iz Virginie. In če je lahko dobil kopico državnih odlikovanj, častnih doktoratov in Grammyjev, potem lahko dobi tudi Nobelovo nagrado.

Tretji pa so rekli: kaj se prepirate – Dylan bo Nobelovo nagrado itak zavrnil! V resnici je bilo še huje: ko so sporočili, da bo dobil Nobelovo nagrado, se sploh ni odzval. Ni se zahvalil. Niti trznil ni. Niti \'no comment\' ni rekel.

Tipični Dylan, so rekli. In dodali: Dylan je vendarle še vedno Dylan! Še vedno je poln trikov. Norčav. Nepredvidljiv.« – iz knjige

MARCEL ŠTEFANČIČ, jr. (1960), je magister filozofije, filmski kritik, urednik in publicist. Do sedaj je napisal že preko osemdeset knjig, ki so se s svojo tematiko raztezale od teorije in zgodovine slovenskega ter svetovnega filma, do angažiranih esejističnih knjig, v katerih se je ukvarjal z družbeno problematiko po svetu in pri nas. Za esejistično knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014)je prejel Rožančevo nagrado, za zbirki esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012) in Hitler – kako je preživel (2015) pa je bil za Rožančevo nagrado nominiran. Pred leti je svoje najljubše teme, kot so bile potovanje okoli Gardskega jezera, filmsko ustvarjanje Rogerja Cormana in Tarantinove Stekle pse obdelal znotraj samostojnih knjižic v okviru zbirke Obsesije, sedaj pa se je na podoben način, v svojem vseobsegajočem stilu, lotil še Boba Dylana, ki je, precej presenetljivo, jeseni leta 2016 prejel Nobelovo nagrado za literaturo.

»Knjiga, ki bi jo Bob Dylan moral prebrati v kakem odmoru med svojo neskončno koncertno turnejo.«

– Samo Rugelj, revija Bukla

o knjigi v drugih medijih

Sobotno branje na Radiu Prvi:
»Aktualni Nobelov nagrajenec za književnost je nenavadna figura. Kakor se je pred leti posrečeno izrazil eden njegovih biografov, Bob Dylan pri svojih poslušalcih po eni strani poraja voajeristično željo, da bi – kakor pravzaprav pri slehernem drugem rock zvezdniku – mogli pokukati v njegovo najbolj zasebno zasebnost in izvedeti, kaj, na primer, jé za zajtrk, no, po drugi plati pa nas njegove pesmi – drugače od skoraj vseh drugih rock zvezdnikov – vztrajno napeljujejo k negotovim in kompleksnim premišljevanjem o ljubezni, svobodi, umetnosti, človekovi samouresničitvi in Bogu. Naši prvi potrebi slej ko prej strežejo fotografije, reportaže in intervjuji; naši drugi pa tako imenovana dylanologija, posebna disciplina analitično poglobljene glasbeno-tekstualne interpretacije Dylanovega opusa, ki je v zadnjih desetletjih navrgla na stotine znanstvenih razprav, člankov, monografij in simpozijev. Da je bila dylanologija doslej posebej močna v anglosaksonskem svetu, menda ni presenetljivo. A z Nobelovo nagrado se k razpravljanju o Dylanu vse bolj vehementno prijavljajo tudi drugi, ne-angleški glasovi. Tako smo konec lanskega leta prvi dylanološki esej dobili tudi v slovenščini. Spisal ga je filmski kritik, publicist, urednik, filozof in leta 2014 tudi prejemnik Rožančeve nagrade za najboljše esejistično delo, Marcel Štefančič, jr. Kako torej Dylana bere Štefančič, kaj v umetniško nemara najpomembnejšem rock opusu vidi Slovenec, česar ne vidijo drugi, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom bo Dylanov slovenski prevajalec in kantavtor Matej Krajnc.«