Kazimira

Recenzija Bukla

Boljša polovica tekaškega tandema, Jasmina Kozina Praprotnik, ki ga tvori s tekaškim trenerjem Urbanom Praprotnikom, pri svojem knjižnem ustvarjanju skuša odkriti skrivnosti dolgoživega vitalizma, ki ga je srečala pri nekaterih tekačicah. Te so svojo tekaško igrivost podaljšale daleč v osemdeseta leta svojega živ­ljenja. Tako je pred petimi leti izšla njena knjiga Bela dama, v kateri je z literarno-biografskim pristopom izrisala dolgo tekaško življenje Helene Žigon, ki je ob knjižnem izidu pretekla deset kilometrov na Ljubljanskem maratonu pri kar 86 letih. Sedaj se je Jasmina vrnila z novo knjigo z naslovom Kazimira, v kateri kot avtorica prvoosebno spregovori skozi Kazimiro Lužnik, še eno damo slovenskega rekreativnega teka, ki pri 85 letih ne kaže nobenih znakov, da se misli postarati in prenehati tekati. Kazimira je tako predvsem zgodba o radoživosti, ki jo lahko človek živi pozno v jesen življenja, in o ljubezni, ki to radoživost navdihuje in poganja. Že po prvih straneh branja, na katerih nam Kazimira pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, lahko zaslutimo, v čem je skrivnost njenega skoraj neskončnega in nalezljivega vitalizma. V času svojega delovnega življenja, razpeta med družino s štirimi otroki, cerkvenim pevskim zborom in orglanjem, je imela kaj malo časa za tek, ki pa ga je oboževala, saj se v knjigi čuti, da je polno čutila šele med gibanjem. Zato je med dežurstvi v nočni izmeni, kjer je (kot rentgenska tehnica) delala v bolnišnici, izkoristila (dobesedno) vsak prosti trenutek, in ko se je le dalo, stekla okoli bolnišnice po štiristo metrov dolgi progi, ob tem pa si v zvezek vestno beležila čas, da bi videla, če ob tem tudi napreduje. Po vsakem krogu je odšla k vratarju in ga vprašala, če jo je kdo iskal. Če je odkimal, je odtekla še en krog.
Pozimi, ko je bil zunaj sneg in kar nekaj stopinj pod ničlo, je Kazimira svoj prostor za trening našla kar na bolnišničnih hodnikih. Tekla je po njih, in ko se je zjutraj dvignil dan, je bila že na koncu svojih hitrostnih treningov. Če je bilo časa še manj, je imela še tretjo možnost za vadbo: to je bilo kar v njenem majhnem kabinetu, kjer si je slekla haljo, potem pa na vso moč stekla – kar na mestu. Ker sta volja in želja, se najde tudi tekaška pot, nam sporoča Kazimira in z njo tudi Jasmina v tej nežno izpisani literarni biografiji, v kateri Kazimira svoje življenjsko vodilo ubesedi z naslednjima stavkoma: »Čutiti mir, to je tisto, kar iščem in želim. Na svoj nemiren način.«

Samo Rugelj, Bukla 148

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.