Ostali smo na Koroškem
Majda Starman
| Založba | Mohorjeva Celovec |
| Leto izdaje | 2020 |
| ISBN | 978-3-7086-1109-9 |
mehka vezava
264 strani
Tip knjige
biografija
Kategorije
biografije in spomini
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Na samotni kmetiji so med drugo svetovno vojno prehranjevali mimoidoče vojake nemških, partizanskih in domobranskih enot. Zaradi varnosti je bilo zato po vojni nujno, da se je družina umaknila »za nekaj tednov« čez Karavanke, a tedaj še ni vedela, da se je že cel teden valila kolona beguncev proti severu, kjer so se zbirali na Vetrinjskem polju. Večji del so jih angleške zasedbene sile na Koroškem vrnile novi jugoslovanski oblasti. Ostali begunci pa so za nekaj let ponovno zaživeli v koroških begunskih taboriščih. V natrpanih barakah so ob pičli hrani in v strahu pred jugoslovansko tajno policijo, a ob kakovostnem šolanju in prireditvah bogatega kulturnega in verskega življenja čakali, kam se bo obrnilo življenje. V Špitalu je ostala le majhna skupina beguncev, ki že v tretjem rodu povezujejo izseljence z domovino in zgodovino. Avtorica omogoča s to knjigo vpogled v zelo osebne življenjske trenutke mladega begunskega dekleta, ki so zaznamovali vse njeno življenje.
Recenzija Bukla
Vojne ne pustijo za seboj le ruševin in neštetih grobišč, temveč tudi bolečino v spominu preživelih. Posebno otrok, kakršna je bila leta 1945 osemletna Majda Šimenc iz kmečke družine iz Podgore ob Savi. Najprej se spominja brezskrbnega otroštva pri starih starših, ki so ga pretrgali okupacija z izgonom domačih duhovnikov, mobilizacija mož v nemško vojsko ter pojavljanje partizanov in »ta belih«. Vsi so prihajali k hiši in življenja Dacarjevih, kot se je reklo po domače, so pogosto visela na nitki. Maja 1945 je bila v koloni beguncev čez Ljubelj – le za kratek čas, morda za dva tedna, da se vse umiri … Ta kratki čas je nato za mnoge pomenil za vedno. Avtorica piše o življenju, kakor ga je videla najprej še z otroškimi očmi na Vetrinjskem polju, kjer je začela hoditi v šolo, in v begunskih taboriščih Peggetz pri Lienzu in Spittal ob Dravi. Od tam je veliko beguncev odplulo čez ocean, največ v Argentino, Majdin oče pa se je odločil ostati. Našel si je delo, ona je nadaljevala šolanje, dopisovanje z domačimi so sčasoma nadomestili prvi obiski. Razmere so se izboljševale in leta 1958 se je Majda pri Gospe Sveti poročila z Lojzetom Starmanom, dve leti pozneje pa je, že kot avstrijska državljanka, prvič spet stopila na slovenska tla. Ni pa mogla priti na pogreb očeta, ki so ga pretihotapili iz Avstrije, da je lahko umrl v domači hiši … Pripoved dopolnjujejo izbrane izpovedi beguncev in dokumentarne fotografije.
Iztok Ilich, Bukla 154
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
