V pobožen spomin

Recenzija Bukla

Kaj je odlika dobrih biografij? Po mojem mnenju to, da poleg izrisa posameznikove in/ali družinske podobe besedilo obenem slikovito in dovolj poglobljeno izriše tudi zgodovinsko ozadje, na katerem se odvija posamezna osebna zgodba. In ravno to je uspelo znani francoski pisateljici Marguerite Yourcenar (1903– 1987), ki je ob mnogih, tudi zgodovinsko konotiranih, delih (denimo Hadrijanovi spomini) svoji družini in svojim prednikom posvetila kar knjižno trilogijo. V Severnih arhivih (1977, sl. prevod 2010) se je tako posvetila raziskovanju očetove družinske veje, medtem ko se je v pričujočem prvem delu biografske trilogije, V pobožen spomin (1974), osredinila na družino po materini strani (v sklepnem delu, In zdaj? Večnost, pa je v ospredju njeno otroštvo). Kot drugi je tudi prvi del te mojstrsko in filigransko izpisane memoarske proze, ki se spogleduje tudi z zgodovinskim romanom kot neke vrste sistematičnim pretakanjem lastne zgodovine v literaturo, vrtoglavi hitri vlak, ki nas popelje po prejšnjih rodovih in sorodnikih njene matere, ki so se vili od umetnikov do vojakov in od idealistov do ambasadorjev. Seveda pa so vse te osebnosti spretno umeščene v evropski zgodovinski okvir, s katerim skuša Marguerite Yourcenar pokazati na spreminjanje stare celine skozi čas in obenem določiti tudi njene zakonitosti. Branje tako za ljubitelje avtoričine literature kot tudi vse tiste, ki jih zanima romaneskna freska pretekle Zahodne Evrope.

Samo Rugelj, Bukla 103

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.