Globalni minotaver

Recenzija Bukla

Ko preberete knjigo Globalni minotaver, ki jo je Varufakis (1961), grški ekonomist, ki je na začetku lanskega leta postal finančni minister v novoizvoljeni grški vladi, napisal leta 2011 (ter dve leti kasneje dodal še nova poglavja), vam je seveda takoj jasno, zakaj se je njegov odnos z evropsko finančno elito zaostril že po prvih pogovorih. Varufakis v Globalnem minotavru (tudi s pomočjo grških mitov in ameriških filmov) bistroumno analizira svetovno finančno dogajanje v 20. stoletju, s poudarkom na času po drugi svetovni vojni. Tu Varufakis vidi ključno točko, na kateri bi se nadaljnja svetovna gospodarska ureditev, če bi se takrat upošteval predlog, ki ga je podal angleški ekonomist John Maynard Keynes, odvijala precej drugače. Keynes je namreč izhajal iz tega, da se bodo na globalnem nivoju na eni strani vedno pojavljale države (ali pa tudi regije znotraj držav), ki bodo imele presežke, na drugi pa bodo vedno še druge, ki bodo imele primanjkljaje. Povedano v sodobnem jeziku: Nemčija bo imela vedno presežke v primerjavi z Grčijo, drugače se v realnosti pač ne more zgoditi. Zato je predlagal ustanovitev t. i. Mednarodne klirinške unije, ki bi dajala državam članicam možnost, da si, če prekoračijo stanje na svojem računu, po ničelni obrestni meri sposojajo denar iz Mednarodne centralne banke. Obenem je Keynes predlagal tudi to, da bi obstajale kazni za pretirane presežke trgovinske bilance, kar bi vsaj do neke mere uravnovesilo zunanjetrgovinsko menjavo. Seveda so bili Keynesovi predlogi sprejeti s popolnim presenečenjem, saj je šlo za tedaj povsem nepredstavljivo intelektualno drznost in širokopoteznost. Američani so jih (žal) odločno zavrnili, saj v svojem nadaljnjem delovanju in poslovanju niso želeli imeti nobenih omejitev. Amerika je v naslednjem obdobju postala hegemon (in globalni minotaver), h kateremu se je, dokler je imel presežke, stekal denar z vsega sveta, ogromne prihodke pa so ustvarjali tudi z obrestmi od posojenega denarja. Vse večji problem pa se je začel pojavljati, ko se je globalni trend začel obračati. Amerika je začela postajati država z vse večjim primanjkljajem, vendar pa s tako veliko potrošnjo, da je bila od nje usodno odvisna svetovna finančna krvna slika, seveda tudi evropska z Nemčijo na čelu. Kriza po letu 2008 je tako pomenila tudi priložnost za sanacijo skupnega evropskega gospodarstva, ki pa se je izrodila v vse večje razlike znotraj Evropske unije ter v nadaljevanju in sedanjosti tudi v vse večje razlike znotraj posameznih držav Evropske unije. Argumentirano.

Samo Rugelj, Bukla 120-121

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.