mehka vezava
481 strani
Tip knjige
humor, satira, parodija
Kategorije
leposlovje > drame
O knjigi
Lovrićeve komedije "kažejo svetu njegov obraz. Sicer s predimenzioniranimi potezami, torej karikirano, pa vendar tako pomembno dopolnjujejo retuširane (samo)podobe, mehčajo tisto delno zlagano in potvorjeno portretistiko, ki jo imamo v resnih žanrih. Ne gre toliko za to, da Lovrić pokaže vse nesporazume v moško-ženskih odnosih, ki se seveda najbolj pokažejo ravno na počitnicah, ko je treba veliko časa preživeti drug ob drugem, bolj gre za to, kako liki vidijo sami same sebe na počitnicah; zavedajo se, da so v riti, ker ne znajo uživati, vendar kurijo po telefonu svoje frende, naj jim bodo zavistni."
Iz spremne besede Mateja Bogataja
Recenzija Bukla
Sedem dram, uprizorjenih in svežih, utrjuje položaj Iztoka Lovrića na (resda skromnem) zemljevidu domačih komediografov. Tekoče preliva žanre, živo govorjeno besedo s ceste z rimami, izbranim govorom, vse zmeša, vse zmore. Opera, lutkovna basen, jezikovne in razredne razlike, moško-ženske plovbe, predelani klasiki so meni tem. Seveda sem drame brala tako, da sem videla slovite Grapefruitovce ali vsaj dobre vile, kako se levijo iz vloge v vloge, iz ene drame v drugo. Dolgo so delali skupaj hite v gledališču Glej, kar nekaj časa je minilo, odkar so se razpustili, toda še vedno odmevajo. Takrat se je zdelo, da piše iz njih in za njih. To pa ne pomeni, da je bila osnovna skica nadgrajena z improvizacijo na odru. Niti približno. Lovrić napiše vse, z didaskalijami vred, kar je bilo prav gotovo v pomoč Grapefruitovcem, ki nikoli niso improvizirali. Pravijo, da bi zmrznili. Skratka, red je red in tega se Lovrić drži. Pisati je začel, ker ni našel primernih besedil za svoje Grapefruitovce. Samouk, ki ni študiral književnosti, pisanja, se preživlja kot oblikovalec, priročnike za pisanje je prelistal in ugotovil, da je najbolje, da se ne drži uveljavljenih, napisanih pravil. Za besedilo in predstavo Afera Pouhen kufer so leta 1995 dobili nagrado na dnevih komedije v Celju, za opero Mnemosyne je leta 2007 prejel Šeligovo in nagrado občinstva na festivalu Teden slovenske drame v Kranju. Poleg dram je delal na stripih, napisal otroške rime Neresnične zgodbe in za zabavo dela filmčke. V pisanju ni ciničen, ne udarja s sodniškim kladivom, ko v dialoge spravlja svet okoli sebe. Iz odnosov, zgodb, na videz nepomembnih ali velikih situacij stke sliko realnosti, tudi politične, mimogrede. Smešni so luzerji, tisti, ki se ne znajdejo v vsakodnevnih situacijah. Ali pa mož in žena, ki se na počitnicah dolgočasita. Nista harmonična, po malem se kregata, toda prijateljem po telefonu in Facebooku puščata vtis, da se imata odlično. Norosti in preskoki v majhnih dozah. Vse to, kar se nam dogaja vsak dan, Lovrić vidi kot odlično gradivo za dramo. Resnost obdelave pa kakopak proizvede komedijo.
Jedrt Jež Furlan, Bukla 123-124
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
