Confiteor

Recenzija Bukla

Slovenci in Katalonci: kaj imamo skup nega? Željo po neodvisnosti? Večkrat zatiran jezik? Če bi vprašali pisatelja Jaumeja Cabréja, ki je Slovenijo ob prevodu romana Evnuhova senca že obiskal leta 2007, bi dobili pritrdilni odgovor. Kot moderni klasik španske, še posebno pa katalonske književnosti in kot angažirani aktivist za katalonske pravice, ki se vidi kot zastopnik preslišanih glasov literarne Evrope, je Cabré glasnik malih narodov in njihovih jezikov. Eden od prostorov dogajanja v njegovem novem romanu Confiteor (2011) je prav Slovenija; in prav tako je Slovenec ena od oseb iz zgodbe. A tukaj se lahko obrvi bralca v hipnem presenečenju vzdignejo le prvič, ne pa zadnjič. Preseneča tudi naslednje: malo je neangleško pišočih avtorjev, kakršen je, denimo, Haruki Murakami, ki bi uspeli na anglosaš kem trgu. Jaume Cabré je po ugledni literarni, scenaristični in univerzitetni karieri prav z romanom Confiteor prodrl med »izbrance«, dosegel nekaj založniških rekordov, hkrati pa izredno naklonjenost bralcev. Izjemno obsežen roman je dolga pisemska spoved izgubljeni ljubezni, piše jo zgodovinar idej in učenjak Adrià Ardevol, njegova usoda pa je izhodišče, iz katerega se v bogati polifoniji glasov izvijata temeljni nasprotji časa in človeka: problem osebne usode proti neizprosnosti zgodovine in problem dobrega in zlega, kar še posebej kliče po spovedi. Confiteor, mea culpa. S presenetljivo pripovedno strategijo Cabré v Adriàjevo izpovedovanje vplete 700 let evropske zgodovine in bralca popelje na vrtoglavo, pitoreskno popotovanje od inkvizicije, cerkve, razsvetljenstva, nacizma in frankizma; skupaj pa vse te čase, prostore in ljudi na prezkušnji časa še bolj poveže – kakor je v Cabréjevih romanih pogosto – motiv glasbe, neprecenljive violine storionke. Predmeti sicer ne govorijo, a imajo svojo, žal največkrat krvavo zgodovino. V romanu Confiteor se na ozadju milozvočne violinske glasbe širi prepričanje, da potomci plačujejo za grehe svojih staršev in da ima zlo tisoč in eno obliko. Tudi Adrià, preden njegovi možgani dobijo spomin zlate ribice, je člen te skoraj tisoč letne zgodovine, ki se ponavlja; tako kakor zlo vedno živi med ljudmi, tako je tudi spoved vedno bolj intenzivna. Cabréjeva romaneskna simfonija širokopotezno razvaja bralca: z izjemnim, ostrim, jasnim slogom pripovedovanja; s presenečenji in obrati v zgodbi; s pretanjeno psihološko karakterizacijo likov. In ne nazadnje tudi z mojstrskim prevodom Vesne Velkovrh Bukilica.

Andrej Koritnik, Bukla 132-133

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.