trda vezava
23,5 x 16,5 cm
500 g
219 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
umetnost > glasba
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Harmonika je eno od po svetu najbolj razširjenih in priljubljenih glasbil, v novejšem času se je udomačila v malodane vseh glasbenih zvrsteh. Skupaj z nekaterimi zvrstmi ljudske, predvsem pa t. i. »narodnozabavne glasbe« je harmonika postala tudi pomemben simbol, s katerim se pasivno ali aktivno, pozitivno ali negativno identificira dobršen del slovenskega občestva vseh generacij. Podobno vlogo je harmonika igrala in še vedno igra tudi v drugih kulturah in družbah. Bratko Bibič v svoji knjigi, kot bi sledil načelu »sledi denarju« (če hočeš najti storilca), sledi harmoniki (ker tako najde storilce) po labirintih spreminjajočih se družbenih, kulturnih, umetnostnih in glasbenih razmer, katerih sopotnik in soustvarjalec so tudi raznolike zgodovinske in aktualne glasbene in harmonikarske prakse. Na harmoniko namreč velikokrat naletiš prav tam, kjer jo najmanj pričakuješ.
Bratko Bibič (roj. 1957), po izobrazbi magister filozofije, je mednarodno uveljavljen skladatelj, harmonikar in vokalist z obsežno diskografijo in koncertno bilanco. Velja za enega pionirjev t. i. emancipacije harmonike od stereotipov, s katerimi se povezuje, začetnikov t. i. world music (sedemdeseta leta) in potem predhodnikov eksperimentalnih avantgard nove glasbe na sceni newyorškega Downtowna (osemdeseta leta), kasneje pa je deloval v številnih slovenskih in mednarodnih zasedbah. Vzporedno z glasbenim delovanjem se poklicno in ljubiteljsko ukvarja z raznoličnimi umetnostnimi praksami, zlasti s filmom, kot tudi s kulturnimi študijami in kulturno politiko. Številni članki in publikacije, nazadnje: Hrup z Metelkove (2003).
Recenzija Bukla
Bibič (1957), mednarodno uveljavljen harmonikar in skladatelj, ki temu inštrumentu izvirno sprevrača običajno narodnozabavno glasbeno uporabo, je po izobrazbi magister filozofije (do zdaj že tudi avtor monografij o glasbi, denimo Hrupa z Metelkove), kar se seveda dodobra odraža tudi v pričujoči monografiji. V njej se je po eni strani celovito, po drugi strani pa svojevrstno poigral s harmoniko. V Harmoniki za butalce tako (po uvodu, v katerem se temeljito razpiše, zakaj ravno tak naslov, ne pa, denimo, harmonika za telebane ali pa začetnike) izvirno preigra sociološki in kulturni kontekst tega inštrumenta v tujini in pri nas (vključno z povezavo med harmoniko in hrano, ki po njegovem »spada« zraven) od njegove iznajdbe ter prvotne uporabe naprej, ob tem pa bralca (predvsem tistega, ki ne pozna pobliže tudi glasbene skupine Begnagrad, pri kateri je predstavljal glavni ustvarjalni motor) seznanja tudi z lastnim ustvarjanjem, saj med besedilo spretno vplete umetniške projekte Begnagrada, ki jih kontekstualizira v splošnem glasbenem in tudi specifično harmonikarskem smislu. Esejistično glasbeno delo glasbenika, ki je soustvarjal sodobno zgodovino harmonike pri nas.
Samo Rugelj, Bukla 105-106
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
