Založba | Totaliteta |
Leto izdaje | 2018 |
ISBN | 978-961-94315-3-5 |
Naslov izvirnika | Livre pour adultes |
Leto izdaje izvirnika | 2016 |
Prevod | Luka Novak |
Urejanje | Valentina Smej Novak |
trda vezava
21 x 14,5 cm
440 g
221 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
francosko leposlovje
Založnik o knjigi
Benoît Duteurtre je francoski pisatelj, muzikolog in radijski voditelj, ki živi in dela v Parizu, vendar rad zahaja v vogeško hribovje, kjer ima svoje korenine, navdušuje pa ga tudi New York. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Njegovo literarno ustvarjanje pogosto navdihuje glasba, Knjiga za odrasle pa je njegovo najbolj osebno delo.
“Navdih za knjigo sem našel ob smrti svoje matere, ki je verjela v veselje do življenja. Minljivost naših bližnjih nas spomni na dejstvo odraslosti: bolj korakamo proti smrti, bolj izginja tudi svet, v katerega smo se rodili. Tovrstna razmišljanja sestavljajo roman, ki je obenem komičen in melanholičen. Avtobiografija se prepleta z esejem in s fikcijo, zato da bi lažje razumeli svojo usodo in iskre veselja, ki jo osvetljujejo.”
Benoît Duteurtre
Recenzija Bukla
»Človeška biologija se mi je vedno zdela depresivna. Na plažnem produ generacijski ringaraja ponuja med drugim nekaj komičnih plati, kot na primer poteze, ki hočeš nočeš povezujejo brate in bratrance: velike nosove pri enih, rdeče pege pri drugih, vse to, kar nas zvaja na nivo členov neke verige in nas opominja, da smo igralci v komediji brez meja.« Francoski pisatelj in muzikolog Benoît Duteurtre (1960) je avtor mnogih romanov, v svojem fragmentarnem, avtobiografsko podloženem leposlovnem delu Knjiga za odrasle iz leta 2016 pa se na žlahtno neposreden način sprašuje o končnosti, ko preiskuje življenjske usode znanih in manj znanih ljudi, kot zrel človek razmišlja o življenjskem ciklu, ki se ga kot mladenič še ni povsem zavedal, opazuje zakone narave in biologije, ki jim je (vse bolj) podvržen. Roman (z več kot primernim naslovom) o tem, kako si človeška bitja podajajo štafeto iz generacije v generacijo, kar posameznik po navadi opazi šele takrat, ko jo bo počasi sam moral podati naprej.
Samo Rugelj, Bukla 143
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.