Kremeljski mag

Recenzija Bukla

Določene knjige, včasih se to zgodi tudi romanom, izidejo natanko ob pravem času, kar gotovo velja za roman Kremeljski mag, ki je izvirno izšel aprila 2022 (moral bi iziti že prej, vendar je bil zamaknjen zaradi pandemije), samo dober mesec po Putinovi invaziji na Ukrajino. Kot svoj literarni prvenec ga je napisal italijansko-francoski politični esejist Giuliano da Empoli (1973), človek z raznoliko preteklostjo, saj je odraščal v več evropskih državah, se navzel večjezičnosti (prve knjige je napisal v italijanščini, roman pa v francoščini), zanj pa je med drugim prejel veliko nagrado Francoske akademije in bil v resni konkurenci tudi za goncourta, kjer ga je šele v štirinajstem krogu glasovanja (po odločitvi predsednika žirije) premagalo Hitro življenje Brigitte Giraud (ki tudi izide letos spomladi). Kremeljski mag, neke vrste politični triler, je suvereno spisan portret fiktivnega Vadima Baranova, lika, zasnovanega na resničnem Vladislavu Surkovu (1962), dolgoletnem tesnem sodelavcu Vladimirja Putina, njegovi »sivi eminenci« in človeku, ki je Putinu (z medijskimi spini) pomagal do vzpostavitve t. i. neliberalne demokracije po njegovem prihodu na oblast na prelomu v tretje tisočletje. Zgodba je zasnovana kot (večerno) srečanje med pripovedovalcem in Baranovim, kjer mu ta izpove svojo življenjsko zgodbo, od naukov njegovih prednikov (predvsem dedka), ki so ga poučili o ruski duši in delovanju tamkajšnje družbe, prek srečanja s sprva neizrazitim Putinom, ki dobi nadimek Car, in njegove levitve v novega ruskega imperatorja, ki smo mu priča tudi v sedanjosti. Roman o moči in oblasti ter o tem, kako lahko ta nepovratno spremeni njenega nosilca in usodno vpliva na njegove sodelavce.

Samo Rugelj, Bukla 179

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.