trda vezava
21 x 14,5 cm
300 g
220 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Po kritiško dobro sprejeti in nagrajeni zbirki kratkih zgodb Razvezani Ane Schnabl je pred nami njen romaneskni prvenec Mojstrovina. Gre za psihološki roman, ki se odvija v času razkroja Jugoslavije med letoma 1985 in 1986, v ospredju pa je ljubezenski odnos med urednico Ano in pisateljem Adamom. Ana je mesto mlade urednice dobila v zameno za sodelovanje z oblastmi, med drugim bi morala poročati tudi o Novorevijašu Adamu, sicer profesorju književnosti, a se med urejanjem njegove knjige Mojstrovina zapleteta v afero. A središče pisateljičinega zanimanja ni ljubezenska zgodba. Kot pojasnjuje, jo je bolj pritegnilo to, »na kakšen način se ljudje srečujemo s seboj in s svojo usodo pa tudi to, kako ta srečevanja prenašamo, če jih seveda sploh znamo prenesti«. Roman, ki raziskuje proces osvobajanja od moralnih norm, na zadnjih straneh prinaša nepričakovan zasuk.
Recenzija Bukla
Točno tri leta po zbirki kratkih zgodb Razvezani, s katero je Ana Schnabl (1985) na slovenski knjižni trg vnesla izjemen val svežine in živosti, je na police ponovno odprtih knjigarn prispel tudi avtoričin prvi roman Mojstrovina.
Ljubezenska zgodba – afera – neuresničenega pisatelja Adama in literarne urednice Ane je postavljena v sredino osemdesetih letih prejšnjega stoletja – v čas, ko se je znotraj kulturniških in civilnodružbenih krogov pojavljajo vse več zahtev po demokratizaciji in, sprva sicer sramežljivo, po odhodu Slovenije iz skupne, a tedaj že dodobra disfunkcionalne jugoslovanske države.
Schnablova je z Mojstrovino ponovno – tokrat najbolj do zdaj – dokazala svoje slogovno izjemnost, s katero z lahkoto prepleta romaneskno intonacijo devetnajstega stoletja in moderni sleng. Užitek je – skoraj igra – že branje samo po sebi. V Mojstrovini ima jezik nesporno prednost pred zgodbo, katere težišče je natančno izrisan odnos obeh glavnih likov, ki sta v času, ko so kompromisi vedno manj mogoči, osebnostne pomanjkljivosti (prednosti?) pa vse bolj izrazite, pod budnim nadzorom varnostno-obveščevalne službe primorana sprejemati prelomne odločitve. Od-ločitve: seveda je njun odnos tudi metafora (ne le) tedanjih družbenopolitičnih razmer.
Ravno te so šibka točka sicer izjemno berljivega, mehko tekočega, ritmičnega romana. Zgodba Adama in Ane bi se namreč lahko dogajala praktično kjer koli v nekdanji komunistični Evropi – referenčnih mest in vzdušja časa (in prostora) je preprosto premalo, da bi se bilo mogoče vživeti v zgodovinsko prelomno obdobje, kar pa bo morda zmotilo le bralce, ki so ta čas dejansko živeli.
Glede na – celostno – toksično prepojenost s polpreteklo zgodovino je to za bralca lahko celo nadvse osvobajajoče. Ana Schnabl, po mojem mnenju trenutno največji talent slovenske pisane besede, namreč o etnocentrično tako občutljivem času piše z veliko mero distance – celo tako veliko, da se zgodovinski kontekst zdi le obrobna okoliščina. Ne le zaradi prevladujoče moči jezika.
Boštjan Videmšek, Bukla 153
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
