Didaskalije k dihanju

Recenzija Bukla

Pred mesecem dni je pesnica za svojo tretjo zbirko prejela Jenkovo nagrado, priznanje, ki ga Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko. Žirija ji je Jenkovo nagrado podelila že drugič, prvič se je to zgodilo leta 2014 za njeno drugo zbirko, Vesa v zgibi. Je edina pesnica z dvema Jenkovima nagradama in edina od nagrajencev, ki je obe nagradi prejela v razmiku treh let. Upravičeno? Absolutno! Brez zadržkov trdim, da v zadnjih letih, morda celo desetletju, ni bilo pesniške zbirke, ki bi bila tako močna, prepričljiva, ganljiva, tako vsebinsko in slogovno raznovrstna, kot je ta. Anja Golob je iz zbirke v zbirko boljša pesnica, vendar bo zadnjo zbirko tudi sama težko presegla ... Spodaj podpisana bi morala zdaj napisati nekaj o poeziji, vendar tokrat ne bom, ker bi bilo takšno pisanje povsem odveč – naj spregovorijo verzi: »Gledati stvarem strmo / v oči tudi ko pravzaprav / predvsem ko bodejo / zahteva pač pogum /.../ kdor ga ne zmore / naj ne lazi za poezijo«; »misli, misli, veliko beri. / Ne boj se. Nekoč se bo knjiga zaprla. Ne boj se. / Kar si si dal, bo ostalo.«; »Niso potovanja, ljudje so, ki smo jih srečali. Kaj smo si rekli. /.../ Niso kraji, to je, kar smo tam pustili – /.../ Ne potovanja ne kraji niso – / le to je, zakaj smo šli. Do česa / smo prišli.«; »Ljudje namreč ljubijo. Se ne izide. Ljudje ljubijo. Se ne obnese. /.../ Če že, ljubi sebe, na vso moč, popolnoma ...«

Kristina Sluga, Bukla 127-128

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.