Zlo pride s severa

Recenzija Bukla

Italijanskega pisatelja Fulvia Tomizzo (1936– 1999), ki je študiral in živel tudi v Sloveniji, prav dobro poznamo tudi pri nas, denimo z romani Boljše življenje (1977, prevod 1980) in Mladoporočenca iz ulice Rosetti (1986, prevod 1987). V svojih delih je pogosto tematiziral usode posameznikov na obmejnem prostoru (denimo Slovensko primorje in Istro), kjer pa na mejo ni gledal samo kot na oviro, temveč predvsem kot na možnost prepustnosti in medsebojnega oplajanja. Njegov najbrž najbolj ambiciozni roman Zlo pride s severa iz leta 1984 se kljub letnici nastanka bere izjemno sodobno. V to ambiciozno življenjepisno zgodovinsko fresko, v kateri je glavni lik resnična osebnost – koprski škof Peter Pavel Vergerij (1498– 1565), ki je, med drugim, spodbujal prevajanje Biblije v slovanske jezike, v svojem življenju pa se je spoprijateljil tudi s Primožem Trubarjem, mu pomagal pri izdajanju njegovih knjig v slovenščini, Trubar pa je bil tudi navzoč na njegovem pogrebu – namreč vstopimo po dolgem avtobiografskem uvodu, naslovljenem Štiristo let kasneje. V njem nam Tomizza najprej predstavi nemirni povojni čas in svoje živahno odraščanje, politično nestabilnost ob italijansko-jugoslovanski meji ter težave, ki jih je imel njegov oče kot premožnež iz Materade (po tem kraju je naslovljen tudi njegov prvi roman iz leta 1960). Potem pa nas prek članka o škofu, ki ga je zasledil v lokalnem časopisu, in prek doprsnega kipa, ki ga pripravljajo v počastitev obletnice škofove smrti, počasi potegne v osrčje romana. Ta se začne z Vergerijevim rojstvom, potem pa se (Tomizza je ob tem dodobra preiskal beneške in rimske arhive) nadaljuje z njegovim življenjem do konca, z epilogom pa seže še naprej. Prvovrsten zgodovinski roman, ki dodobra diši po Istri.

Samo Rugelj, Bukla 118-119

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.