Mitologije

Založnik o knjigi

Mitologije Rolanda Barthesa veljajo za rojstno mesto oziroma glavnega predhodnika danes popularnih in tudi v znanstvenem smislu relevantnih »kulturnih študij« in so ena najpomembnejših in najbolj priljubljenih del francoskega strukturalizma.
Delijo se na dva dela. Prvi del sestavlja 53 kratkih zapisov, ki jih je Barthes med leti 1954 in 1956 redno objavljal v časopisu Les Lettres Nouvelles. Zbrane časopisne kolumne obravnavajo tiste fenomene moderne družbe, ki si po Barthesovem mnenju zaslužijo ime »mita«. Tako Barthes obravnava »mite«, kot so Einsteinovi možgani, proza Julesa Verna, pommes frites, Citroënov avto DS, striptiz, kreme proti gubam, pralni praški, tedanji filmi in naslovnice časopisov. Te male miniature slovijo po bleščečem barthesovskem slogu in predvsem do danes niso izgubile svoje aktualnosti; marsikatera med njimi ne kaže, da je stara več kot petdeset let, temveč se zdi, kot da bi bila napisana v današnjem času in govorila o temah 21. stoletja. Barthesove kolumne predstavljajo nekakšno paradigmo sodobne kulturne kritike, torej semiološke analize pojavov moderne, sekularne družbe, ki se še vedno ni otresla učinkovitosti forme mita.
Drugi del knjige ponuja teoretsko nadgradnjo case-studies iz prvega dela. Barthes bistveno razširi pojem »mita«, ki ne pomeni le tradicionalne pripovedi o bogovih in junakih, temveč vse tiste nezavedne in kolektivne pomene v družbi, ki so izpeljivi iz semiotičnega procesa. Barthes »mit« definira le formalno in pravi, da nima vsebinskih meja: vsaka reč tega sveta je lahko vključena v semiotični sistem in pridobi nek družbeni pomen; s tem postane del mita. Na podlagi Saussurjevega jezikovnega sistema, ki ima dva člena označevalca in označenca, Barthes razvije model mita kot sekundarnega semiološkega sistema, ki ima tripartitno strukturo: označevalec in označenec skupaj tvorita znak, ki na novi, »mitološki«, ravni, postane označevalec novega pomena, novega označenca. Vez med znakom kot označevalcem višjega reda (denimo »vrtnica«) in njegovim novim pomenom (denimo »strast«) pa sedaj, drugače kot pri Saussurju, ni več arbitrarna, temveč je motivirana. S tem znanost o mitih postane tudi kritika družbenega diskurza, ki v mitologijah prepozna perpetuiranje ideologij vladajočega razreda in njegovih medijev.