Tišina

Recenzija Bukla

Po eni od študij smo ljudje zdaj v povprečju slabši v koncentraciji kot zlate ribice. Še leta 2000 je človek izgubil koncentracijo po dvanajstih sekundah. Dandanes jo izgubi po osmih. Povprečje pri zlati ribici pa znaša devet sekund in se v tem času seveda ni spremenilo. Zato Erling Kagge, norveški pisec in pustolovec, udeleženec mnogih avanturističnih odprav, v tej drobni, a premišljeno izpisani knjižici, zagovarja pomen tišine in vrnitev k njej, saj ta omogoča pristni stik človeka s samim seboj ter večjo osredotočenost. Kagge ve, kaj govori in piše. Ko je šel denimo na Antarktiko, kar petdeset dni ni srečal nobenega živega bitja, zaradi česar je v svoji komunikaciji prešel na naravo in postal podaljšek svojega okolja. Seveda pa Kagge ne piše samo o tem, kako je sredi hrupnega sveta z nenehnimi šumi in zvoki vrnitev k tišini nekaj osvobajajočega, temveč poskuša tišino kot vrednoto umestiti tudi v medsebojna razmerja. Govorjenje in poslušanje glasbe tako po njegovem lahko odpira vrata, vendar jih lahko hkrati tudi zapira pred bistvenim. »Če te partner ne razume, ko molčiš, mar te ne bo še težje razumel, ko govoriš?« razmišlja Kagge in navaja Rumija, ki naj bi bojda zapisal »Zdaj moram molčati in naj tišina razloči resnico od laži«. Oglušujoče dobra knjiga o odsotnosti zvoka.

Samo Rugelj, Bukla 145

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.