V opoju narcisa

Založnik o knjigi

Druga, dopolnjena izdaja.

Rešiti se iz narcisove mreže ni dovolj; treba je izstopiti tudi iz lastne kletke.

Imate v svojem življenju osebo, ki se je nekako bojite, obenem pa vas privlači oziroma je ne morete zapustiti? Se po druženju z njo pogosto počutite izpraznjene, brez energije, ranjene ali zmedene? Ima ta oseba vedno prav, se na vsako nasprotovanje napadalno odzove, omalovažuje vaša čustva in mnenja, vas v imenu »iskrenosti« in »ljubezni« zasipa z neresničnimi obtožbami, nikoli ne prizna svojih napak in ne prevzame odgovornosti za svoje ravnanje ter ne pokaže iskrenega sočutja? Potem je zelo verjetno, da ste se zapletli v odnos z osebo z narcistično osebnostno motnjo.

Ker za ljudi s to motnjo velja, da so navzven zelo karizmatični, prijazni, požrtvovalni, privlačni, urejeni, spoštovani in priljubljeni, jih zelo težko prepoznamo, dokler nismo že ujeti v njihove mreže. Takrat pa je naš občutek za stvarnost pogosto že tako popačen, da mislimo, da smo za težave v odnosu krivi izključno mi, da se moramo le »poboljšati«, pa bo spet vse tako čudovito, kot je bilo na začetku, in da brez te osebe ne bi več zmogli. Ne vemo več, kaj je res in kaj ni oziroma »kdo je tukaj nor«.

Ta knjiga podrobno razčleni lastnosti, ravnanje, mišljenje in manipulacijske metode oseb z narcistično osebnostno motnjo ter jih ponazori s primeri. Obenem odstre razloge, zakaj se ujamemo v odnose z njimi, in prikaže načine, kako se iz tega izvleči in nadaljevati svoje življenje tako, da se ne bomo več zapletli v tovrstno patologijo.

Nekateri odnosi so »odkrito« škodljivi. Če tega ne prepoznamo sami, to zelo verjetno vidijo naši bližnji, prijatelji ali pa naš psihiater/psihoterapevt. Odnosi, v katerih so prisotni alkohol in druge droge, fizično nasilje, odkrito varanje ipd., relativno zlahka prepoznamo kot neustrezne oziroma škodljive, in če se bomo obrnili po pomoč, bomo zelo verjetno dobili ne le pomoč, temveč tudi razumevanje in koristne napotke, kako naprej.

Nekateri odnosi so »prikrito« škodljivi. Navzven je vse v redu; okolica ne opazi ničesar, marsikdaj pa tudi mi sami ne – ker nočemo, ker se slepimo, racionaliziramo in bežimo pred resnico. Lahko se zgodi, da vsi udeleženi dolgo ne opazijo spolne in psihične zlorabe, manj opaznih zasvojenosti, zlasti nekemičnih (npr. s hazardiranjem, »zdravo« prehrano, delom, internetom), pasivnega nasilja (npr. ignoriranje, kujanje, obrekovanje, zasmehovanje) ipd., saj se nekako »navadijo« (ali pa so že od prej prepričani), da tako pač mora biti in da je to normalno in vsakdanje. Vendar pa so informacije o takih in podobnih »škodljivostih« danes zelo dostopne (literatura, splet); mogoče nas bo zbudila tudi kakšna resna posledica takih početij (npr. izguba službe, premoženja, padec v depresijo, izgorelost).

Nekateri škodljivi odnosi pa so tako zelo prikriti, da je res malo upanja, da bodo kdaj kot taki tudi prepoznani – čeprav dolgoročno povzročajo enake posledice kot drugi škodljivi odnosi. Če zabredemo v odnos z osebo z narcistično osebnostno motnjo in v njem ostajamo, je precej verjetno, da se (vsaj določen čas) tega ne zavedamo niti sami; da je kaj narobe, prav tako ne bo opazila okolica (bližnji, sodelavci, sosedje …). Nasprotno: prav lahko se zgodi, da se bodo tisti, ki bi morali pomagati nam, postavili na stran napadalca in bomo v svoji stiski ostali čisto sami. 

O AVTORICI

Več kot štirideset let je bila zapletena v prav take odnose, kakršne opisuje v knjigi. Po dolgi, mukotrpni poti iskanja pomoči, resnice in navsezadnje same sebe, ki je vključevala tudi pomoč psihiatrov in psihoterapevtov, se je sama prebila do spoznanja, da ne svet ne ona nista taka, kakršna sta ji bila predstavljena skozi oči narcističnih oseb, in da je s takimi osebami nemogoče vzdrževati kakovosten, enakovreden in ljubeč odnos. Po dolgih letih depresije je končno uzrla lučko na koncu predora, in tej lučki sledi še zdaj, saj pot ni ne kratka ne preprosta. Je pa taka, da obljublja svetlobo – in s tem ključno drugačna od prejšnje, ki je ostajala zavita v temo, strah in izolacijo.