Martin Luter

Recenzija Bukla

Cankarjeva založba nadaljuje z nizom izdajanja temeljnih zgodovinskih življenje pisov. Tokrat je na vrsti Martin Luter, mož, ki je evropsko krščanstvo tako rekoč lastnoročno razdelil na dvoje. Ko je na vrata cerkve v Wittenbergu pribil list s kritiko cerkvenih odpustkov, je sprožil številne razmisleke o moči besede. S tem se je začelo obdobje reformacije, v kateri je tudi slovenski jezik dobil prve verske in jezikoslovne zapise, medtem ko so bila obsodb in kritik kmalu deležna še preostala področja cerkvenega delovanja. Podnebno manj gostoljuben sever Evrope je v kasnejših desetletjih in stoletjih sprejel evangeličansko (po Lutru »protestantsko« oz. »luterantsko«) vero z Jezusom in Novo zavezo v središču, zavrnil pa je idejno kontradiktorno in materialno razkošno katolištvo juga. Toda pot do takšnega stanja stvari je bila vse prej kot načrtovana. Lutrov živ ljenjepis še zdaleč ni prvi, je pa temel jit, primerjalen in s sodobnimi dognanji zvesto sledi osebnosti in značaju, torej človeškosti svojega protagonista. Nemškemu teologu Volkerju Leppinu (1966) to uspe zaradi prepričljivega orisa zgodnjega šestnajstega stoletja, takratnih geopolitičnih silnic, kondicije učenjaš tva, materialnih razmer in dobrega poznavanja cerkvene preteklosti. Večino poglavij zasnuje po preprostih korakih Lutrove poti: sin, menih, mladi profesor, reformator, prerok (izobčenec), škof pridigar, stari profesor, konec življenja, knjigo pa pospremi tudi predgovor častnega škofa evangeličanske cerkve v Sloveniji Geze Erniše.

Žiga Valetič, Bukla 132-133

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.