Kako sem postal, kar sem in Na stara leta sem vzljubil svojo mamo
Irvin D. Yalom
Kako sem postal, kar sem
prevod: Helena Marko
UMco, zbirka Odkrito, 2018, m. v., 399 str., 24,90 €, JAK
Branje Yaloma (1931), tega izjemnega psihiatra, eksistencialnega psihoterapevta, pisatelja in filozofa, je zame že obredno opravilo. Po Rablju ljubezni, Darilu terapije in Strmenju v sonce smo zdaj dobili v slovenščini še zadnje darilo: spomine. Njegova avtobiografija nas vodi skozi bogato, izpolnjeno življenje, ki si ga zasmehovani deček, emigrant, edini belski otrok in to še Jud povrhu, v revni črnski četrti ZDA v težkem, osamljenem otroštvu niti misliti ni mogel. In vendar na koncu sklenjenega življenjskega kroga, ki ga plastično slika od rojstva do starih let, zapiše: »Svoje kliente vedno prosim, naj raziščejo svoja obžalovanja in jih rotim, naj si prizadevajo živeti življenje brez obžalovanj. Ko zdaj gledam nazaj, malokaj obžalujem. Moja življenjska družica je izjemna ženska. Imam ljubeče otroke, vnuke in vnukinje. Živim v privilegiranem delu sveta z idealnim vremenom, čudovitimi parki, malo revščine in kriminala, delal sem na Stanfordu, eni izmed najboljših univerz na svetu. Vsak dan prejemam pisma, ki me opominjajo, da sem pomagal nekomu v daljni deželi. Zato so mi tako ljube besede, ki jih izreče Nietzschejev Zaratustra: 'Je bilo to življenje? Le dajmo! Še enkrat!'«
Brati je, da Yaloma opredeljuje predvsem delo, delo. Garala sta njegov tihi, odmaknjeni oče, garala je njegova neizobražena čustveno hladna mati, ruska Juda, ki sta pribegla v ZDA brez denarja in brez znanja jezika, garala sta za preživetje od jutra do pozne noči v skromni trgovini z živili. Mladi Irvin je bil odločen, da to okolje zapusti in postane zdravnik. Študiral je od jutra do pozne noči in delal za preživetje. Največja sreča se mu je nasmehnila, ko je študent spoznal bodočo ljubljeno ženo Marilyn, študentko francoske književnosti, s katero sta od takrat nerazdružljiva. Ona je prva bralka njegovih tekstov, je »hišna glavna urednica«, ona je steber njune družine s štirimi otroki, s katerimi se je Irvin v življenju in avtobiografiji bolj malo ukvarjal, ona je … Kaj bo z enim od njiju, ko bo drugi umrl, le kaj bo? se sprašuje Yalom, ki tudi v tej knjigi veliko razmišlja o smrti, tej temeljni eksistencialni grozi človeka.
Zakaj Yalom tako dobro piše? Ker ogromno bere! In ker je izvrsten opazovalec ljudi, pa tudi samega sebe, iskreno samorazkrivajoč pred klienti in v tej knjigi dragocenih spominov. Tako dobro piše in misli zato, ker se je oddaljil od farmakološke medicine in s študijem velikih filozofov ter literatov vstopil v svet duše, kakršnega tehnična medicina, ki zdravi telo in naše možgane, ne pozna.
Dušan Jovanović
Na stara leta sem vzljubil svojo mamo
Beletrina,
2018, t. v., 285 str., 24 €, JAK
Ko bi Yalom prebral svojsko avtobiografijo vulkana strasti in ustvarjalnosti, dramatika in gledališkega režiserja Dušana Jovanovića (1939) Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, bi ga zasrbeli prsti in zaželel bi si napisati roman o tem človeku, ki ima neverjeten razpon čustvenih leg, od agresivnosti do miline ranljivosti, ki v njem biva desetine jazov (kot bi rekel eden od njegovih najpomembnejših likov Taras Kermauner), ki vidi tak razpon življenjskih barv, da bralcu sapo jemlje … Jovanović zelo malo piše o svojem osupljivem ustvarjalnem opusu. Kot da ga delo ni zaznamovalo, pač pa srečanja z ljudmi, ljubezni in sovraštva, ki jih je ognjeno doživljal z njimi. Otroka, rojenega v Beogradu, ki je bil sirota: »Najprej so mene med vojno poslali v Makedonijo, potem sta se ločila moja starša in sem bil dodeljen očetu, nakar se je moj oče s svojo novo ženo preselil v Slovenijo, nakar sta se ločili državi Slovenija in Srbija, nakar je izbruhnila vojna …« On, bizantinec, ki so mu o mami govorili same grde stvari, je v tej presunljivi avtobiografiji obudil spomin na njene nežnosti in se spravil z njo. Kot še z marsikom drugim, izvemo. Takega konca, kot ga je zapisal Yalom, pri Jovanoviću ne bomo našli. Ker: »Jaz sem grozovito požrešen. Od življenja hočem imeti vse! Hočem imeti veliko prijateljev in hkrati nočem nobenega videti, želim biti sam, hočem pisati knjige, hočem potovati in se zabavati, hočem biti sebičen in biti velikodušen. Težko je imeti vse hkrati, zato imam občutek, da nič od tega, kar si želim, v resnici nimam. Včasih, ko sem do konca odkrit s sabo, se mi zdi, da v resnici NIČ ne želim, da NIČ nočem, da NOBENEGA ne maram.« Knjiga, ki vas bo zagrabila in prijema dolgo, dolgo ne bo popustila!