Globine, ki so nas rodile

Recenzija Bukla

Alenka Rebula, pretanjena pesnica, avtorica že petkrat ponatisnjenega priročnika Blagor ženskam (2007), zdaj žanje hvaležnost tudi za drugo, po desetletju dopolnjeno izdajo Globin, ki so nas rodile, »občudovanja vrednega dela, za katerega bi si želel, da bi ga prebirale generacije staršev in vzgojiteljev, da bi znali omogočiti naravno dozorevanje« (dr. B. Mesec). In bi si jaz želela, da bi ga prebral vsak odrasel človek, da bi razumel svojo (ne)potešenost, slabo ali dobro samospoštovanje, da bi spoznal, kar je usodno za slehernika. Kot pravi avtorica: »Bistveno je spoznati otroka, ki ga imamo v sebi.« Kajti: »V hudi zapuščenosti, v strahu in obupu vsi ljudje spet postanejo otroci.« In takrat morda odkrijejo, da se ne znajo »podpirati, pomirjati in ljubiti«. Spoznajo, kako sovražijo starše, ker jih niso znali opremiti z življenjsko močjo in zaupanjem vase. »Starši se nekoč postarajo in umrejo, a nepotolažena bolečina njihovih otrok preživi in semena gorja vzklijejo v novih družinah.«
Tako, kot piše Alenka Rebula o otroku, tem najbolj brezpravnem bitju človekove zgodovine, na Slovenskem še ni bilo pisano. Tako občutljivo, tako celostno in celovito, tako sočutno in milo in v tako lepem, lepem slovenskem jeziku, kakršnega obvlada le pesniška duša s Tržaškega, kjer je slovenščina dragocenost, ki jo je vredno negovati. Zato se njeno poglobljeno strokovno študijo o otroštvu in odraščanju bere tudi kot literarno umetnino vrhunske kakovosti. Literarnemu žanru bi lahko rekli ljubezenska pripoved. Kajti če nam kdo lahko odpira oči, kaj ni ljubezen in kaj resnična ljubezen je, je to njen dotik – dotik Alenkine duše, ki se prek bogatega besedišča prelije iz njenih doživeto napisanih Globin v naše lastne. Njeno srce je čisto ogledalo, ki sije svetlobo, s katero je možno odrešenje, pa četudi je bilo otroštvo strašno in grozno. Je možno, je! Možna je »rodovitnost, v kateri postaja življenje daritev in užitek obenem. Lahko dopustimo, da nas použiva goreča in obenem \\\'zračna\\\' ljubezen, ker živimo brez krivde, zadolženosti in strahu.« Možno je najti vire ljubezni – v ljudeh, ki so nas pripravljeni ljubezni učiti, in v sebi – težkemu otroštvu navkljub, nas prepriča pisateljica, postati izoblikovana osebnost, »da znamo biti še najprej v sebi vir vsega tolažilnega in ohrabrujočega, kar potrebuje naša človeška krhkost, da postaja in ostaja moč«.
Globine, ki so nas rodile obsega sedem poglavij: Otrok, bitje neskončnosti, Starši in otrokov klic po življenju, Obdobja razvoja pri predšolskem otroku, Ljubezen, ki prežene šibkost, Zahtevna ljubezen, Moška in ženska ljubezen, Misliti človeka, misliti otroka. Vsako poglavje je kot list čebule; ko odluščimo zadnjega, pridemo do sredice, v kateri zasveti luč. Luč našega otroštva in svetloba naših otrok – ta nas zdravi, osvobaja in navdihuje, kot pravi podnaslov na naslovnici: Vsakokrat, ko se občutljiv odrasli človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. »Otroci nas vabijo v prerojenje. Vsak dan neslišno ponavljajo, da ni nikoli prepozno za srečanje in da čas za ljubezen še ni minil. Zato je to predvsem knjiga o upanju,« je zapisala Alenka Rebula na koncu uvodne besede. Kot večkratna bralka Globin, ki so nas rodile njeno izjavo podpisujem s hvaležnostjo. In se strinjam z avtorico: »Za spravo bodo lahko največ naredili slovenski otroci, ki bodo v pomirjenih, sočutnih družinah zoreli v ljudi miru.« Ali bomo imeli prihodnost, je potemtakem odvisno od vzpostavitve nove kulture otroštva, ki je z Globinami dobila temeljni kamen.

Manca Košir

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.