Kakor poti v megli

Založnik o knjigi

Osrednji lik romana je Otto Gross, avstrijski boem, anarhist, utopični mislec in prezrt psihoanalitik, ki je v začetku 20. stoletja deloval tudi v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Verità. O njem želi scenarist Llerandi posneti dokumentarni film, zato iz rodne Španije odpotuje v Gradec, na Dunaj in v Berlin, da bi sledil Grossovemu življenju, poiskal sorodnike in ljudi, ki so ga poznali, in na podlagi zbranega gradiva ustvaril film o osebi, ki ga navdušuje. Najpomembnejšo pričevalko, osemdesetletno Lise, vnukinjo Otta Grossa, najde kar blizu svojega doma. Llerandi in Lise, ki zdravi svoje travme s stikom z zemljo – iz gline izdeluje lončenino – sta plod literarne domišljije in delujeta kot pola notranjega monologa. Roman je kot mozaik, z različnih zornih kotov opisuje scenaristova prizadevanja in izid njegovih iskanj, odsev pisateljevih raziskav pri zbiranju gradiva. Na njihovi podlagi je ustvaril roman, v katerem se izrisujejo podobe časa, mnogih osebnosti in predvsem znamenitega Otta Grossa, od mučnega otroštva ob sadističnem očetu (ta je začetnik znanstvene kriminološke forenzike) do njegove zgodnje smrti zaradi družbene izključenosti, telesne izčrpanosti in odvisnosti od mamil. Pred nami sta kompleksna zgodba, v junakovih mislih oblikovana tudi kot filmski prizori, in poglobljena podoba Evrope v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja; ta vznemirja tudi zaradi neprijetno podobnega stanja duha danes.