Hudomušnice

Recenzija Bukla

Na Slovenskem sta se humor in satira, kolikor ju je ostalo, po osamosvojitvi (potem ko je s Pavliho, ki je preživel komunizem in socializem, ugasnila stoletna tradicija tovrstne periodike) preselila v blokovsko razdeljeno elektronsko pokrajino. Kot da bi bila v novi demokraciji kritika družbenih praks skozi priostreno optiko humorja nepotrebna?! Tako smo, da ne bi ostali povsem brez tiskanih spodbujevalcev smeha, veseli tudi lakotnih humoresk, šaljivih dovtipov, ljubeznivih hudomušnosti, ki jih pisci praviloma ne uperjajo zoper nasprotnike ali kritike vredne pojave, temveč v njih blago ironizirajo lastno podobo v zrcalu. Andrej Arko, pisatelj in uspešen lomilec najtrših prevajalskih orehov, je tako izkušen mojster peresa, da se je dobro znašel tudi v tej vlogi. Tako v prostodušno iskrenih spominih na učna leta kot v ne vedno zabavnih ljubezenskih, družinskih in službenih pripetljajih, ki jih doživlja v svoji ali tuji koži. Pri tem pa v teh »humoreskah ali kar so že« zbujanje smeha ni cilj za vsako ceno.

Iztok Ilich, Bukla 103

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.