Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Zadnje priče

(solo za otroški glas)
Svetlana Aleksijevič
Zadnje priče
29,90 € 29,90 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa 0,90 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, dobava 1-5 delovnih dni

Knjigo zavijemo v darilni papir in zavežemo s trakom. Račun prejme kupec, knjigo obdarovanec.

2,90 €


Založba Goga
Zbirka Goga
Leto izdaje 2023
ISBN 978-961-277-378-6
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.
Naslov izvirnika Poslednie svideteli
Leto izdaje izvirnika 2013
Prevod Jani Rebec

Tehnične lastnosti
trda vezava
20,5 x 13,5 cm
500 g
357 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
biografije in spomini
rusko leposlovje

Povej naprej

Založnik o knjigi

S knjigo Zadnje priče nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (1948) nadaljuje projekt ubesedovanja »človeka v vojni« in njegove »zgodovine čustev«, ki si ga je zadala z delom Vojna nima ženskega obraza. Mozaiku izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se borile na Vzhodni fronti, se v Zadnjih pričah pridružujejo spomini tistih, ki so bili med drugo svetovno vojno stari od tri do štirinajst let. Dogodkov, ki so jih preživeli v otroštvu, niso mogli nikdar pozabiti. Še težje je bilo doživeto opisati. Avtorica je njihova pričevanja zbirala več kot štirideset let.

Zadnje priče so drugi del dokumentarno-umetniškega cikla »Glasovi utopije«, v katerega se poleg knjige Vojna nima ženskega obraza uvršča tudi Černobilska molitev.

Takoj sva začutili, začutili sva, da sva zadnji. Na tej meji … Na tem robu … Sva zadnji priči. Najin čas se izteka. Govoriti morava … Mislili sva, da bodo najine besede zadnje … - iz knjige

Recenzija Bukla

Svetlana Aleksijevič (1948) je beloruska pisateljica in novinarka, ki piše v ruščini, za svoj opus pa je leta 2015 prejela tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Njene knjige temeljijo na zapisovanju »oralne zgodovine«, s katerim z neizprosno natančnostjo, neuklonljivo zavzetostjo in mojstrsko montažo preko izpovedi sogovornikov izrisuje ljudski pogled na polpreteklo rusko zgodovino. Najprej je, ko še ni bila tako znana, pri Modrijanu izšel prevod Černobilske molitve (1997, prevod 2009), pred nekaj leti pa smo dobili prevod njene knjige Vojna nima ženskega obraza (1985, prevod Goga, 2020). Zdaj smo skoraj hkrati dobili prevoda še dveh njenih ključnih del. 
V zbirki Moderni klasiki je v prevodu Veronike Sorokin izšel njen Čas iz druge roke (izvirni izid 2013, za zdaj njena zadnja knjiga), v kateri je avtorica objavila pričevanja »poslednjih Sovjetov«, ki jih je zbirala približno dvajset let od razpada Sovjetske zveze, z njimi pa zaobjela vso bizarnost novih časov, ki so se začeli z Gorbačovom in razpadanjem ZSSR. To je rezultiralo v podivjanem vzhodu, kjer se je elita v podobi oligarhov s politično podporo lotila nove prvobitne akumulacije, običajni ljudje pa so v mnogih primerih padli v kruto pomanjkanje ter nemočno opazovali dogajanje okoli sebe. Po eni strani tako v pričevanjih beremo nostalgijo za velikimi, sovjetskimi časi, ko je imel komunizem radikalen načrt, s katerim je hotel preobraziti človeški rod, po drugi strani so nekatere od teh izpovedi polne upanja v zvezi z novimi časi, spet tretje pa nas dušijo z zgodbami o množičnih aretacijah, zatiranju, terorju, lakoti, pobojih in divjem kapitalizmu. Knjiga pričevalcev o razpadu imperija. 
Druga knjiga Svetlane Aleksijevič z naslovom Zadnje priče (izvirni izid 1985) v prevodu Janija Rebca pa je nekakšno nadaljevanje oziroma dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, pri čemer se avtorica v njej osredotoča na doživljanje druge svetovne vojne skozi oči in perspektivo otrok, v času vojne starih tri do štirinajst let. Tem se je vojna neizbrisno zapisala v spomin in vplivala na njihovo otroštvo, saj so nasilno prezgodaj odrasli, ob tem pa niti malo niso užili brezskrbne mladosti, kar se denimo zrcali pri otroku, ki naleti na nemško kolo in se z njim igraje zapelje naokrog, saj v času vojne ni imel v rokah ničesar, kar bi spominjalo na igrače, do zlohotne tišine in molka na začetku vojne, ki se ga desetletja po njenem koncu še vedno spominjajo takrat otroške priče, zdaj že dolgo odrasli sogovorniki avtorice. Knjigi, ki vsaka na svoj način aktualizirata sovjetsko in rusko polpreteklo stvarnost, ki jo z vojno v Ukrajini kot popotresnim sunkom preteklih tektonskih sprememb doživljamo tudi v sedanjosti.

Samo Rugelj, Bukla 170

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...