Založba | Goga |
Zbirka | Goga |
Leto izdaje | 2023 |
ISBN | 978-961-277-378-6 |
Naslov izvirnika | Poslednie svideteli |
Leto izdaje izvirnika | 2013 |
Prevod | Jani Rebec |
trda vezava
20,5 x 13,5 cm
500 g
357 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
biografije in spomini
rusko leposlovje
Založnik o knjigi
S knjigo Zadnje priče nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (1948) nadaljuje projekt ubesedovanja »človeka v vojni« in njegove »zgodovine čustev«, ki si ga je zadala z delom Vojna nima ženskega obraza. Mozaiku izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se borile na Vzhodni fronti, se v Zadnjih pričah pridružujejo spomini tistih, ki so bili med drugo svetovno vojno stari od tri do štirinajst let. Dogodkov, ki so jih preživeli v otroštvu, niso mogli nikdar pozabiti. Še težje je bilo doživeto opisati. Avtorica je njihova pričevanja zbirala več kot štirideset let.
Zadnje priče so drugi del dokumentarno-umetniškega cikla »Glasovi utopije«, v katerega se poleg knjige Vojna nima ženskega obraza uvršča tudi Černobilska molitev.
Takoj sva začutili, začutili sva, da sva zadnji. Na tej meji … Na tem robu … Sva zadnji priči. Najin čas se izteka. Govoriti morava … Mislili sva, da bodo najine besede zadnje … - iz knjige
Recenzija Bukla
Svetlana Aleksijevič (1948) je beloruska pisateljica in novinarka, ki piše v ruščini, za svoj opus pa je leta 2015 prejela tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Njene knjige temeljijo na zapisovanju »oralne zgodovine«, s katerim z neizprosno natančnostjo, neuklonljivo zavzetostjo in mojstrsko montažo preko izpovedi sogovornikov izrisuje ljudski pogled na polpreteklo rusko zgodovino. Najprej je, ko še ni bila tako znana, pri Modrijanu izšel prevod Černobilske molitve (1997, prevod 2009), pred nekaj leti pa smo dobili prevod njene knjige Vojna nima ženskega obraza (1985, prevod Goga, 2020). Zdaj smo skoraj hkrati dobili prevoda še dveh njenih ključnih del.
V zbirki Moderni klasiki je v prevodu Veronike Sorokin izšel njen Čas iz druge roke (izvirni izid 2013, za zdaj njena zadnja knjiga), v kateri je avtorica objavila pričevanja »poslednjih Sovjetov«, ki jih je zbirala približno dvajset let od razpada Sovjetske zveze, z njimi pa zaobjela vso bizarnost novih časov, ki so se začeli z Gorbačovom in razpadanjem ZSSR. To je rezultiralo v podivjanem vzhodu, kjer se je elita v podobi oligarhov s politično podporo lotila nove prvobitne akumulacije, običajni ljudje pa so v mnogih primerih padli v kruto pomanjkanje ter nemočno opazovali dogajanje okoli sebe. Po eni strani tako v pričevanjih beremo nostalgijo za velikimi, sovjetskimi časi, ko je imel komunizem radikalen načrt, s katerim je hotel preobraziti človeški rod, po drugi strani so nekatere od teh izpovedi polne upanja v zvezi z novimi časi, spet tretje pa nas dušijo z zgodbami o množičnih aretacijah, zatiranju, terorju, lakoti, pobojih in divjem kapitalizmu. Knjiga pričevalcev o razpadu imperija.
Druga knjiga Svetlane Aleksijevič z naslovom Zadnje priče (izvirni izid 1985) v prevodu Janija Rebca pa je nekakšno nadaljevanje oziroma dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, pri čemer se avtorica v njej osredotoča na doživljanje druge svetovne vojne skozi oči in perspektivo otrok, v času vojne starih tri do štirinajst let. Tem se je vojna neizbrisno zapisala v spomin in vplivala na njihovo otroštvo, saj so nasilno prezgodaj odrasli, ob tem pa niti malo niso užili brezskrbne mladosti, kar se denimo zrcali pri otroku, ki naleti na nemško kolo in se z njim igraje zapelje naokrog, saj v času vojne ni imel v rokah ničesar, kar bi spominjalo na igrače, do zlohotne tišine in molka na začetku vojne, ki se ga desetletja po njenem koncu še vedno spominjajo takrat otroške priče, zdaj že dolgo odrasli sogovorniki avtorice. Knjigi, ki vsaka na svoj način aktualizirata sovjetsko in rusko polpreteklo stvarnost, ki jo z vojno v Ukrajini kot popotresnim sunkom preteklih tektonskih sprememb doživljamo tudi v sedanjosti.
Samo Rugelj, Bukla 170
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.