Nezakonita melanholija

Založnik o knjigi

V svoji tretji knjigi je Carlos Pascual zbral in izpilil kronike iz mehiškega življenja, ki jih je objavljal v Literaturi, Dnevniku in še kje. Kronika je v latinski Ameriki razvit in priljubljen literarni žanr. Naša prva asociacija ob besedi kronika pa je črna kronika. To pa v primeru Pascualovih zgodb sploh ni daleč od resnice. Nezakonita melanholija pomeni tudi ljubezen do literature, v kateri je edina naloga junaka to, da je vedno in v vsakem trenutku zanimiv. Beremo jih lahko celo kot kriminalni ali pustolovski roman.

o avtorju

Ko je Carlos Pascual stopil na ozemlje Slovenije, je bil trdno prepričan, da ne bo nikoli več napisal ničesar; a zgodilo se je povsem nasprotno. Kmalu po prihodu je kot neznani priseljenec spoznal svojo prevajalko in urednico – ki je sčasoma postala tudi njegova življenjska sopotonica –, zatem pa tudi svoje zveste bralce in urednike, ki ga prebirajo v jeziku, ki ga sam ne razume. Preden je Pascual prišel v Ljubljano, je večino življenja preživel na robu literarnih krogov. Pisal je prozna besedila, eseje, poezijo, objavljal v različnih časopisih in revijah, deloval kot radijski, televizijski in filmski scenarist, obenem pa, da bi preživel, delal kot zidar, varnostnik, pomočnik vodovodarja, igralec v policijski nadaljevanki, kinooperater, raziskovalec-dokumentarist, zrežiral je nekaj radijskih iger in gledaliških predstav, ustvaril več kratkih filmov ter bil vmes kratek čas podpredsednik kitajske finančne družbe. Deloval je v Bostonu, San Miguelu de Allende, Los Angelesu, Puertu Vallarti, Las Vegasu in v rojstnem mestu, Ciudadu de Méxicu, daljša obdobja pa preživel tudi v Buenos Airesu, São Paulu, Hongkongu in Barceloni.

Pascual, ulični zgodbar, ki je o svojih dogodivščinah rad pripovedoval v kantinah, ni nikoli pisal o svojem življenju, dokler ni začel objavljati esejev v slovenskem literarnem in publicističnem prostoru in tako zdaj, v pričujoči knjigi, začenja s književnim triptihom, ki ga je poimenoval življenje v kronikah. V njej oživlja vrsto nenavadnih osebkov in okoliščin, ki so ga spremljale, odkar je zapustil družinsko zavetje mehiške prestolnice, dokler ni ob pomoči ›jezika‹ in žene v svoje dni končno vnesel nekaj reda.

Pascual novo, slovensko poglavje življenja preživlja v umirjenem pretresanju o raztreščenih oblikah, ki jih lahko dobi življenje na drugih geografskih širinah in v drugačnih življenjskih razmerah, ter se ob tem nemalokrat počuti kot kakšen gangster iz New Jerseyja, ki ob upokojitvi poišče mir v Palm Beachu.