Majhna pesem
Josip OstiZaložba | Pivec |
Zbirka | Branje. Poezija |
Leto izdaje | 2015 |
ISBN | 978-961-6968-11-9 |
Leto izdaje izvirnika | 2015 |
Spremna beseda | Milan Vincetič |
poltrda vezava
21 x 12 cm
170 g
119 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
Založnik o knjigi
Josip Osti je pesnik, pisatelj in publicist z opaznim opusom v slovenskem jeziku, je tudi prejemnik najpomembnejših slovenskih literarnih nagrad, predvsem pesniških (npr. Veronikine in Jenkove). Pomembno sled pa je pustil na področju slovenske poezije s haikujem (bil je tudi prvi, ki je s haikujevsko zbirko bil nominiran za Jenkovo nagrado), zgoščeno stalno formo s trdnimi zakonitost, v kateri se je Josip Osti s preteženo ljubezesnko-eksistencialno tematiko odlično znašel. Po seriji sedmih haikujevskih zbirk prihaja že njegova osma. Zbirka haiku pesmi Majhna pesem, ki z naslovom aludira na kratkost forme, je zvesta duhu haikuja, obenem pa zelo sproščena, spontana v izbiri podob in kombinaciji besed, jezikovno inovativna, kompozicijsko zanimiva, saj vsak haiku učinkuje samostojno, obenem pa kot sestavni del širše zgodbe." Ta širša zgodba je zaokrožena v štirinajstih ciklih haikujev, ki nosijo pomenljive haikujevske naslove (naslovi so obenem haikuji), ki nakazujejo motivno-tematsko, pa tudi idejno zasnovo zbirke, ki je umeščena v zimsko pokrajino.
Milan Vincetič v spremni besedi o zbirki med drugim zapiše: »Življenje, pa naj bo zgolj biološko stanje vsega živega, je namreč kljub skoraj nepojmljivim znanstvenim dosežkom/presežkom še zmeraj zavito v koprene skrivnosti, ki pa niso le v domeni transcendence, temveč in predvsem primarnega občutja naših zaznav in čutil. Josipu Ostiju narekujejo pesmi prav slednji senzorji, s katerimi preči do robov ontoloških vprašanj, na katera odgovarja z izkušnjo (samo)spozna(va)nja.«
Recenzija Bukla
Josip Osti v zbirki majhnih pesmi (haikujev) ostaja ostijevsko svoj, s tem pa najbolj naš, prepoznan po pesmih, ki so predvsem ljubezenske izjave svetu, kakor preberemo tudi v uvodnem motu k haikujem. Belina se osipa iz zbirke, ko pesmi odpremo (in one nas), ne neha padati, ne neha snežiti v skorajšnjem poletju. Haiku je po mojem osebnem mnenju ena redkih pesniških oblik, ki zdrži skrajno odprtost – trivrstičnice nas odpirajo v neBo. Dvojina, ki jo pesnik pije s svojo drago, se vpleta v naravo, tako, da postajata v belini najbolj vidna. Bosa pleševa / po snegu. Objeta. In / bela, kot glasba. Pesnik mora pisati pesmi, jasno, predvsem pa mora okušati ljubezen. Najlepše pesmi / sem napisal s prstom / po tvoji koži. Mu verjamemo, pesniku, še kako mu verjamemo.
Sabina Burkeljca, Bukla 112-113
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.