Orgije

Recenzija Bukla

Šalamun je v skoraj pol stoletja napisal več kot štirideset zbirk in zaznamoval vse pesniške generacije pri nas, hkrati pa v marsičem spremenil tok svetovnega pesništva. Bil je vdani učenec Rumija (13. stoletje), in to veliko preden je perzijski velikan postal najbolj prevajani pesnik na svetu. Za Šalamunovo inventivno poezijo je značilen brutalni vitalizem, stalno prevračanje besed in smislov v iskanju novih pomenov, ki svet toliko zavozlavajo, kot ga tudi razvozlavajo. Pri tem je bil vedno dosleden – vsakokrat, ko si ga prijel v roke, si lahko računal na več istega, a povedanega na nov način. Temu sledijo tudi Orgije, prva zbirka, ki je izšla po pesnikovi smrti, in morda zadnja, ki jo je sestavil sam. Orgije kot brezkompromisno zrcalo divjih časov, pa tudi kot zrcalo človekovega notranjega sveta, v katerem se vse kreše in tekmuje za pozornost, za prevlado in besedo. In navsezadnje orgije kot zrcalo pesniškega jezikovnega sveta, kjer ni pomena nikoli dovolj, a ga je hkrati vedno preveč, zato ga je treba stalno nalagati in razkladati, naprej in nazaj, gor in dol, saj se šele v tem rojevajo vzdušja, ki iz tekočega mleka izvlečejo mehko maslo. »Jej moje srce. Nadaljuj z uro.«

Žiga Valetič, Bukla 107-108

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.