Sanje v drugem jeziku

Recenzija Bukla

Pred nami je Mozetičeva petnajsta pes­niška zbirka. Medtem ko je prejšnja Nedokončane skice neke revolucije (2013) prinašala družbeno angažirane pesmi in nekakšen osebni prerez zgodovine zadnjih petdesetih let, se nove pesmi napajajo iz sanj. Skoraj štiri ducate sanjskih pesmi o ljudeh, nekateri so živi, drugi mrtvi (med drugimi Tomaž Šalamun, Brane Bitenc, Lidija Jurjevec, Aleš Debeljak, Igor Zabel, Metka Kraševec, Vojko Duletič, Bojan Žmauc …), vsi pa se znajdejo v presečišču z njegovim življenjem, ga zaznamujejo in razveselijo. Vsi so mu v življenju nekaj pomenili in to, ali so še med nami in z njim, niti ni tako zelo pomembno. Vsaka zgodba ima prepoznavno prozno pesniško obliko in jasen dramaturški lok, ki se povečini izteče v odprt konec. Avtor daje pesmim na vsaki strani dovolj prostora, da zadihajo in bralec z njimi. »Samo ti sredi vsega tega niča skloniš se k meni, sedeš na tla, z roko objameš mojo glavo in mi vrneš poljub.« Intimni prizori in želje pa obarvajo in zaznamujejo zbirko tako, da lahko Sanje v drugem jeziku beremo (tudi) kot ljubezensko poezijo.

Sonja Juvan, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.