Sonce in njeno cvetje

Recenzija Bukla

Bi bile pesmi in modrostni stihi kanadsko-indijske pesnice Rupi Kaur manj zanimivi, če ne bi bili posprem ljeni z ilustracijami, ki so prav tako njeno delo in temu, kar zapiše, pridajo nov asociativni zasuk in globino? Niti ni pomembno, treba jo je pač brati v kompletu, ki je navsezad nje odraz časa. Zaslovela je pri dvaindvajsetih letih, ko je pesmi delila na Instagramu in nato izdala zbirko Med in mleko, ki je postala ena redkih globalnih pesniških senzacij. Tri leta kasneje je pripravila drugo zbirko Sonce in njeno cvetje, ki jo imamo zdaj možnost brati tudi v slovenščini. Kljub različnim kritikam, ki jih je iz tradicionalnih pesniš kih krogov deležna Rupi Kaur, gre za živo in predano pisanje, ki odpre vrsto registrov. Avtorica, ki je začela pesniti zelo zgodaj in iz hendikepa neznanja (angleškega) jezika, je zdaj že zajadrala v zgodnjo odraslost, zato v številnih pes mih premerja romantičen odnos nasproti samosti, pri čemer ne idealizira ne ene ne druge plati. Vznemirjata jo psihologija in sociologija spolnosti, v svojih pesmih pa preizprašuje tudi zgodovinsko vlogo ženske. Brez najmanjšega kompromisa se dotakne zgodovine detomorov, zlorab in prisile s hvaležnim zavedanjem, da je pripadnica prve generacije žensk, migrantk, ki vsaj približno svobodno izbirajo svojo pot. V mnogih pesmih so tema družinski odnosi, ki so zopet daleč od idealiziranja, a še vedno v preseganju osebnih tragedij in sramu. Odnos do sveta in bivanja je ubeseden na vzneseno dobrot ljiv način, kar prav tako ni preprost podvig. In res, ilustracije so več kot dopolnilo, so del pesmi.

Žiga Valetič, Bukla 142

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.