Stihožitja in distonije

Recenzija Bukla

Po nekaj romanih (in drugem) se večkrat nagrajeni pesnik, pisatelj, dramatik (in še kaj) vrača k poeziji. Usmeritveno nova zbirka ni radikalen odmik od siceršnjega avtorjevega pesnjenja, saj Snoj še vedno ostaja zvest modernistični tradiciji, zdi se pa, da so tokrat (zanj pogosto značilne) religiozne tematike nekoliko manj eksplicitno prisotne. Jasno pa je, da fokus njegove poezije predstavljajo globoka eksistencialna vprašanja z nekaterimi avtobiografskimi motivi. Čeprav bi bilo mogoče zatrditi, da se v tovrstni poetiki skriva precej »že znanega«, tako z vidika estetike, motivike kot tudi jezika, pa Snojeva modernistična intervencija kar naenkrat paradoksalno zadobi že nasproten predznak. Ker gre za modus, ki v sodobni poeziji ni več tako zelo prisoten, prav zaradi tega obenem zazveni tudi kot nenavadno svež in živ, kar dodatno podkrepi še sama narave pričujoče poezije, ki je kljub gibanju po izrazito resnem terenu pogosto igriva in celo šaljiva. In kot preberemo že v prvi pesmi »zdrži pesem, upaj / si do kraja«.

Aljaž Krivec, Bukla 148

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.