Zakartana ura

Recenzija Bukla

Letošnji filmski festival Liffe je odprl film Mirana Zupaniča Poj mi pesem o kantavtorju in rokerju Vladu Kreslinu, za katerega režiser pravi, da je »naravni kulturni pojav«. Kreslinova umet­niška pot je res dolga in vijugava, na njej pa je pred Zakartano uro pustil za sabo že pet knjig pesmi ali notnih zapisov – toliko kot nihče drug na glasbeni sceni, kar veliko pove tudi o ustvarjalčevem odnosu do dela, ki ga živi. Od zadnje zbirke Pojezije je minilo osem let, zato imamo pred sabo pretežno pesmi z zadnjih albumov Če bi midva se kdaj srečala in Drevored. Med njimi je manj hitovskega materiala kot nekoč, kar je več kot primerno za tako uspešno kilometrino. Kreslin je tokrat bolj zazrt v osebno in družinsko preteklost, zato je ključno vprašanje: kdo je zakartal uro? S soške fronte jo je prinesel ded in jo nato izgubil v igri kart, pol stoletja pozneje pa jo je pri urarju našel Kreslinov oče … Lepo presenečenje v knjigi so občasni rokopisi, ki razkrivajo zahtevni postopek ustvarjanja poezije, primarno namenjene petju in igranju.

Žiga Valetič, Bukla 145

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.