Vsa ta nevidna svetloba

Recenzija Bukla

Vsake toliko časa izide roman, ki seže nazaj v zgodovino ter z neposrednostjo in virtuoznostjo samega načina pripovedovanja zmore nagovoriti tako mlade kot tudi starejše. Doerr (1973) je ameriški pisatelj, ki mu je to uspelo že z drugim romanom Vsa ta nevidna svetloba iz leta 2014. Z njim je dosegel svetovno slavo, lani pa zanj dobil tudi Pulitzerjevo nagrado. Ko sem ga bral, me je spomnil na Huga Cabreta izpred nekaj let, ki te na podobno čaroben način povleče nazaj v konkretno zgodovinsko obdobje, potem pa te ne spusti več iz njega. Gre za dvotirno, v obliki kratkih, učinkovitih poglavij posredovano zgodbo, ki ima svoje središče v drugi svetovni vojni ter dva glavna junaka, od katerih eden odrašča v Franciji, drugi pa v Nemčiji. Ona je Marie-Lurie, na začetku romana leta 1934 stara šest let, nežno dekletce, ki preživlja dneve s svojim očetom, ključarjem v pariškem naravoslovnem muzeju, ter se navdušuje nad rastlinskim in živalskim kraljestvom. Življenje se ji usodno spremeni, ko oslepi in zato postane še bolj navezana nanj. On pa je osemletni Werner, tehnični talent, ki kot za šalo sestavlja radie in mikrofone, svoje otroštvo pa preživlja v sirotišnici, zato sanjari o boljšem življenju. Že skoraj odrasla se nekaj let kasneje vsak na svoji strani znajdeta v drugi svetovni vojni, ki njo iz Pariza potegne v obmorsko mesto Saint-Malo, eno od pomembnih strateških točk po izkrcanju zaveznikov ob dnevu D, njega pa tudi zaradi njegovega tehničnega mojstrstva vpokličejo v nemško vojsko. Vsakega od njiju tako v vojni seveda čakajo razne preizkušnje. Od tu je samo še korak do njunega kratkega srečanja, ki za vedno zaznamuje njeno življenje, saj se zgodba raztegne vse do današnjih dni. Knjiga, ki se bo pri nas brala to pomlad.

Samo Rugelj, Bukla 120-121

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.