Poblisk v delavnico letošnjih nagrajenih prevajalcev
V septembrski številki Bukle smo že predstavili po dva najožja kandidata za Sovretovo in Jermanovo nagrado, v novembrski številki zaokrožuje skupinsko sliko portret prejemnice nagrade Radojke Vrančič. Letošnjega Sovretovega in Jermanovega lavreata smo zaprosili za poblisk v njuni delavnici, v katerih so se kalili nagrajeni prevodi. Sovretov nagrajenec Uroš Kalčič se je odzval z intervjujem, Jermanov nagrajenec Alfred Leskovec pa s sestavkom.
Sovretova nagrada 2018
Uroš Kalčič s prevodom dveh romanov Donne Tartt: Skrivna zgodovina in Lišček (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016 in 2017)
Bukla: Uroš Kalčič, v svojem prevajalskem opusu ste preigrali najrazličnejše književne zvrsti, od priročnikov in strokovnih del prek otroške in mladinske književnosti do kriminalk, fantastike in sodobnih klasikov. Katero zvrst najrajši prevajate in zakaj?
Kalčič: Nimam favoritke. Vsaka zvrst je lahko zanimiv prevajalski izziv. Otroške slikanice je lepo prepesnjevati, saj so pri njih večinoma edine omejitve ilustracije. Kriminalke so, če so za kaj, napete in – ker prevodnih tekstov praviloma nikoli ne preberem vnaprej – kar same obračajo strani. Klasiki so ponavadi trd oreh – a orehe je lepo slišati, ko se strejo. Najbolj pa sem seveda užival pri prevajanju Mormonove knjige za pokojnega Krešimirja Čosića, saj je bilo delo združeno z vožnjami v njegovem uživaškem jaguarju in razkošnimi večerjami v Bologni (kjer je košarkaril).
Bukla: Ali zvečine sprejemate predloge založb ali kdaj tudi sami predlagate knjigo, za katero menite, da bi jo bilo dobro imeti v slovenščini?
Kalčič: Zvečine sprejemam predloge založb – sam sem naslove predlagal v časih pred povodnijo internetne informiranosti, ko je bilo tudi tovrstno povpraševanje s strani založb večje oz. je bilo več vzajemnosti med prevajalci in uredniki. Zdaj pač izberem tisto, kar se mi zdi sprejemljivo.
Bukla: Nagrajeni knjigi, Skrivna zgodovina in Lišček Donne Tartt, se spogledujeta z žanrom kriminalke, vendar obenem zahtevata vpogled v različne vede – klasično filologijo, umetnostno zgodovino. Tudi v zgodovinskih romanih, ki jih prevajate v zadnjih letih, brez dvoma mrgoli realij, ki so danes slabo poznane. Kako se lotite prevoda takega dela?
Kalčič: Ni tako strašno, kot se zdi. Teh prevodov se lotim kot vseh drugih: če se le da, nič ne preberem vnaprej, ampak kar zagazim, saj me radovednost, kaj bo pisalo na naslednji strani, nekoliko drži pokonci in žene naprej. Prevedem hitro, potem grem še enkrat skozi, popravim napake, obtešem razne robatosti in poskrbim, da je jezik tekoč in da se bere čimbolj slovensko. Pri prevajanju strokovne literature je ta druga obdelava nekoliko dolgotrajnejša, saj vključuje vnašanje raznih imen in strokovnih izrazov, ki zahteva brskanje po referencah. Kadar naletim na »slabo poznane realije«, pobrskam po spletu – ali pa se, če tamkajšnji podatki niso zanesljivi oz. so dvoumni, kdaj pa kdaj obrnem tudi na kakšnega strokovnjaka z zadevnega področja. Moram reči, da se skoraj brez izjeme vsi radi odzovejo in pomagajo.
Bukla: S čim se ukvarjate trenutno in kakšne prevajalske načrte imate za bližnjo prihodnost?
Kalčič: Trenutno imam v nabiralniku serijo petih romanov Edwarda St. Aubyna (Patrick Melrose) za Mladinsko knjigo in Konfucija Michaela Schumana za Modrijana.
Jermanova nagrada 2018
Alfred Leskovec s prevodom dela Carl Gustav Jung: Psihologija in alkimija (Ljubljana: Beletrina, 2017)
Prevajanje je prenašanje avtorjevega sporočila iz njegovega maternega oziroma izvornega jezika v drug, ciljni jezik. Pri tem se prevajalec najprej sooča z branjem, razumevanjem in razvozlavanjem avtorjevih misli, ki so lahko bolj ali manj manifestne, vsekakor pa jih determinirajo najrazličnejši konteksti oziroma okvirni pogoji, denimo zgodovinski, kulturni, družbeni, politični, ideološki, verski in drugi. Vse to zahteva od prevajalca ustrezna znanja, preučevanja in raziskovanja, saj lahko s svojim bralnim dejanjem, ki se nadaljuje s prevodnim dejanjem – na katero prav tako vplivajo najrazličnejši konteksti –, zlahka in nehote zavede bralca, ga usmeri v napačno smer in mu ponudi razumevanje avtorjevih misli, ki je lahko povsem drugačno od tega, kar je pravzaprav bila avtorjeva namera ali je ta vsaj mislil, da je. Tu so seveda še tudi projekcije, ki jih bralec in prevajalec vnašata v to, kar prebirata, in si tako ustvarjata svojo podobo o prebranem in tem, kar je v zapisanem hotel povedati avtor. Zato je nemara še najbolj točna trditev, da gre pri branju in prevajanju za dialog med avtorjem in bralcem oziroma prevajalcem oziroma za njuno nagovarjanje, zato tudi ne bomo našli dveh bralcev, ki bi ju literarno ali pesniško, znanstveno, filozofsko ali kako drugo delo enako nagovorilo.
Pri prevajanju zato še posebej pazim na avtorjev slog, način podajanja njegovih misli, ki se zrcali v bolj ali manj zapletenih, kompleksnih stavčnih strukturah, ki so lahko polne podredij in deležniških konstrukcij in zato še toliko bolj otežujejo branje in seveda samo razumevanje. Tu bralcu niti najmanj ne prizanašam, temveč mu tudi v slovenskem jeziku ponujam enako zapletene stavčne strukture in jih ne poenostavljam, razen če to ni res nujno potrebno, da se izognem morebitnemu (po mojem) napačnemu razumevanju. Takšen slog pisanja, razvijanja svojih misli je značilen tudi za C. G. Junga v njegovem delu Psihologija in alkimija, kjer imamo tako zapletene kot tudi povsem preproste in kratke stavke, ki so kot nekakšen miselni odmor pred ponovnim naskokom na nov dolg in zagoneten opis.
Svoj kratki razmislek o prevajanju naj zaključim z mislijo ali opombo, ki jo je spoštovani prof. dr. Frane Jerman zapisal v spremni besedi k svojemu sijajnemu prevodu Wittgensteinovega Logično-filozofskega traktata, da je vsak prevod interpretacija, in tako začetni stavek tega Wittgensteinovega besedila s strani z nemškim izvirnikom »Die Welt ist alles, was der Fall ist« na strani s slovenskim besedilom prevede kot »Svet je vse, kar se primeri«.