Serijski morilec

Recenzija Bukla

V času, ko se bralci čedalje bolj navdušujejo nad kriminalkami, se povečuje tudi branje in pisanje kratkih kriminalnih zgodb. V avtoričinem prvencu najdemo rahlo neobičajne poglede na umor – pogosto z vidika morilca oziroma morilke – fabula pa nas pripelje v nepričakovane življenjske okoliščine, ki se ne končajo nujno z morilcem za zapahi. Večina kratkih zgodb se zaključi s preobratom, ki bralcu ne da klasičnega zadoščenja, da bo storilec kaznovan za svoje dejanje. V nekaterih zgodbah se samo dejanje celo ponesreči. Čeprav so likom pogosto dodani glasovi, s katerimi lahko tragične zgodbe povedo s svoje perspektive, pa so večkrat posredi neprijetne živ­ljenjske okoliščine; včasih je to nasilen fant, drugič nič hudega sluteči otrok. Vendar umorov ne smemo posplošiti na celotno zbirko, saj v njej najdemo tudi težke medosebne odnose, ki jih živijo ljudje na robu, veliko pa je v njej tudi ženskih likov, ki se morajo soočiti z neprijet­nimi družinskimi, materinskimi in družbenimi vlogami. Nekatere od njih so celo tako na dnu, da tega niso zmožne, in takrat v zgodbah pride do tragičnega preobrata. V zbirki najdemo tudi zgodbe s srhljivimi konotacijami in pa take, kjer bi odnosi morali biti normalni, vendar niso. Vsekakor zgodb ne berite takrat, ko ste na koga jezni ali pa bi najraje pobegnili od vsega sveta na kraj, kjer vas nihče ne pozna. Avtorica Samanta Hadžić Žavski (1993) je s študijem primerjalne književnosti in literarne teorije ubrala pravo pot, saj je prav prvenec dokaz, da se da na »trg kratkih zgodb« še vedno pripeljati kaj drugačnega.

Urška Bračko, Bukla 152

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.