Tempirana bomba

Recenzija Bukla

Prvenec kratkih zgodb v Berlinu živečega slovenskega režiserja in scenarista humorno odslikava eksistencialno stisko sodobnega človeka in medosebne odnose, v katere se ta vpleta. V preprostem, a značilnem slogu se pisatelj s karakterizacijo nezadovoljnih Slovencev norčuje iz naših šibkih točk, pri tem pa uspe biti kritičen do naroda na splošno kot tudi do samega sebe, saj v zgodbah prestopa iz prvoosebnega pripovedovalca v tretjeosebnega in nazaj. Z duhovitim slikanjem brutalno potenciranih karakterjev v absurdno fantastičnih okoljih in situacijah se spretno izmakne učinku žaljivosti. »Protagonisti« si, prežeti s samopomilovanjem, zadajajo nepomembne opravke, polne obsesij in iskanja smislov v nesmislih, zatiskajoč si oči pred realnostjo, ker se te preveč bojijo. Prav zaradi plašnic, ki si jih sami poveznejo na oči, ne uvidijo, da je življenje, ki si ga krojijo, tisto, ki bi se ga morali bati. Katerega koli izmed likov si z lahkoto zamislimo v vlogi našega soseda, sodelavca ali sorodnika, nič presenetljivega, če v katerem izmed njih ugledamo celo sami sebe. Namesto da bi živeli, namreč pogosto dopuščamo, da nas, kot se v eni izmed zgodb izrazi avtor, »ubija življenje samo«. Popravek: ni življenje tisto, ki nas ubija, ubijamo sami sebe, s svojo okostenelo miselnostjo.

Pia Marincelj, Bukla 132-133

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.