trda vezava
22 x 14,5 cm
380 g
222 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
"Maribor je imel vse, kar je Ljubljana mislila, da je imela, pa v resnici ni imela. Namenoma pišem tako, da bo bolj jasno ... Dolgčas je bil v Mariboru vedno večji, kot v Ljubljani, čeprav ga je Ljubljana na ves glas razglašala, ga častila, opevala, Maribor ga je samo imel in bil nanj nič manj ponosen, tako kot na svoje klube, luknje, kleti, stopnice, podstrehe, pločnike in ja, na svojo umazano reko, še bolj umazano, globoko umazano. Ljubljanica se je skrila, Maribor se ni nikdar skrival, ker ima več srca, več revolta, nekontroliranega revolta, prestreljenega s temperamentom in bazično dobroto, s katero se ni treba hvaliti. Maribor je na neki način vse tisto, kar Ljubljani manjka, še danes je tako in bo tudi ostalo, kot vse kaže. Navsezadnje še nobenemu ljubljanskemu geniju iz moje ali malo mlajše generacije ni uspelo napisati poštenega tranzicijskega romana, kar Ringlšpil nedvomno je!"
Recenzija Bukla
»Taj ringišpil u mojoj glavi, to ne zna nitko, samo ti ...« poje Balaševič in s temi besedami se zaključi nova mojstrovina mariborskega avtorja, kardiologa po poklicu. Morda je ukvarjanje s težavami srca tudi v literaturi poklicna deformacija? Avtor naredi, kar pravi Vitomil Zupan in kar v spremni besedi citira Esad Babačić: »Naj se družboslovci in naravoslovci polagoma in v skupinah ukvarjajo s človekovo notranjostjo, ker ima notranjost neverjetno energijo, ki še ni odkrita.« Droge, seks, prijateljstvo, predvsem pa izjemno dobra glasba, katere besedilo si Naji izposodi tudi za naslove poglavij, brutalno in iskreno pripovedujejo zgodbo mariborske mladine v času tranzicije. Kot pove Grega, brat glavnega junaka Dejana: »Mali, poezija je bistvo ... literatura ... ne muzika ...« Z bogatimi dialogi med liki, sinovi in hčerami različnih nekdanjih jugoslovanskih republik, poseže v vprašanje nacionalizma v času, ko iz bratstva in edinosti nastajajo (nove) narodne identitete, ter pokaže, kako so ti mladi to takrat sploh razumeli. Preizprašuje odločitev za kapitalistično neodvisno Slovenijo in išče spomenik padlih za Slovenijo, pa ne mrtvih v vojni, ampak pijanih, brezposelnih razvalin. »In spoznaš, da je edini cilj odraščanja, da se na te luknje v duši hočeš nočeš navadiš.«
Ajda Vodlan, Bukla 163
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
