trda vezava
23,5 x 16,5 cm
820 g
579 strani
Tip knjige
esej
Kategorije
leposlovje > poezija
leposlovje > eseji
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
aras Kermauner je od konca šestdesetih pa vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja posvetil vrsto izjemnih esejev in študij sodobni sloveski poeziji. Te so pogosto izhajale po revijah, številne ključne pa niso bile nikoli zbrane v zaokroženo knjigo, kar bi si po svojem daljnosežnem pomenu za osvetljevanje in preizpraševanja poti širšega duhovnega konteksta slovenske poezije brez vsakega dvoma zaslužile. Kermauner s svojimi razmišljanji o poeziji ni bil odločilen le za literarno kritiko, marveč za celotno literarno vedo, nenazadnje je šel v zgodovino kot kreator številnih kompleksnih oznak in poetoloških konceptov. Pesnik Ivo Svetina je v pričujoči knjigi izbral najpomembnejše, doslej »raztresene« Kermaunerjeve tekste o povojni slovenski poeziji. Izbor je pospremil z izčrpno in poglobljeno študijo, ki sintetizira Kermaunerjevo mišljenje o slovenski poeziji, predvsem pa tudi osvetljuje kontekst, v katerem so teksti, ki so nemalokrat do temeljev pretresali (in s tem soustvarjali) aktualno pesniško produkcijo, pravzaprav nastajali. Knjiga nudi edinstven uvid v pomen in premene slovenske povojne poezije, obenem pa jasno izrisuje miselni portret bržkone osrednjega premišljevalca slovenske poezije druge polovice dvajsetega stoletja.
Recenzija Bukla
Dobrih pet let je minilo od smrti Tarasa Kermaunerja, sociologa in filozofa kulture – kot je samega sebe opisal v enem od palimpsestov – , vrednost njegove misli pa se s časovne distance kaže v vedno novih izborih esejev. Anatomija poezije zajema petnajst besedil, ki so nastajala od 1960. do 1980. leta, in čeprav v njih obravnava najbolj prelomne zbirke ter pesnike tega obdobja (Zagoričnik, Zajc, Strniša, Novak, Rotar, Šalamun, Makarovič, Grafenauer, skupina OHO itn.), to naredi z zgodovinskim zamahom. Vseprepletajoča duhovna nit je razvoj pesništva na Slovenskem, pri čemer Kermauner mojstrsko razčlenjuje vsebinske kontekste, v primerjavah opusov išče poslednje robove ter pleza po strminah filozofije, le da bi se mu na vrhu razkril tlorisni pogled na krajino poezije, prve tvorke narodne kulture. Razočaranje nad »laicizacijo slovenske poezije« nastopi že v začetku sedemdesetih let, ko začneta moč in odzven pesništva postopno slabeti.
Žiga Valetič, Bukla 99
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
