Le vrtnica v oporo
Hilde Domin
| Prevod | Ana Jasmina Oseban |
| Spremna beseda | Ana Jasmina Oseban |
| Urejanje | Brane Senegačnik |
mehka vezava
22 x 12 cm
180 g
110 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
O knjigi
Hilde Domin (1909– 2006) se je v nemško književnost zapisala kot avtorica eksila: zunaj meja nemškega jezikovnega prostora, kjer je nastal največji del njenega pesniškega opusa, je namreč preživela več kot dve desetletji. Njena poezija je premišljujoča in je terjajoča; obrača se vase in obenem sega k bralcu, osvetljuje in raziskuje svetove vsakdana in plati najintimnejše človeške biti. Pisati je začela pozno, pri dvainštiridesetih letih; ta začetek je bil po njenih besedah kot novo rojstvo. Rojstvo človeško zrele pesnice: v njenem prvencu Le vrtnica v oporo (1959) je namreč poetični izraz že povsem izoblikovan. Lirski jaz se v njej sicer večinoma zazira v življenje ljubezenskega para, vendar ta s svojo eksemplarično izkoreninjenostjo iz rodnega okolja in vrženostjo na tuje presega hermetično zaprtost v zasebno dvojino.
Poezija Hilde Domin je lirika. To pomeni, da na čisto poseben način zahteva celega človeka. Bralec se ji mora odpreti in biti pripravljen skupaj s pesnico stopiti "na odprto", v resnično notranje življenje. V tihih verzih te knjige bo lahko vedno znova in na novo odkrival njegovo bogastvo, lepoto in smisel.
Recenzija Bukla
Pri nas manj znano pesnico z umet niškim priimkom Domin (1909– 2006) v Nemčiji uvrščajo v klasični kanon oz. med avtorice eksila. Zaradi judovskega porekla sta bila namreč z možem prisiljena zapustiti domovino in v tujini preživeti celih 22 let. V slovenščino prvo prevedeno zbirko, ki je hkrati tudi avtoričin prvenec, je izdala šele pri 50 letih, vendar z dovršenim pesniškim izrazom. Kot da bi vrnitev domov pomenila tudi vrnitev k dokončno osvobojenemu jeziku. Prevajalka Ana Jasmina Oseban v spremni besedi zapiše, da Dominina lirika »osvetljuje in raziskuje svetove vsakdanjika in plati najintimnejše človeške biti«. Najpogosteje jo zaposluje tema pregnanstva, neukoreninjenosti, večne razpetosti: »Temni mangovci / in kostanji / v tvojem srcu / rasejo drug ob drugem.« Lirski jaz se pogosto obrača k ljubemu v iskanju bližine, izpovedovanju ljubezni ali pa je družbenokritičen. Kar pretrese, je neznosna žalost, ki se je ni moč otresti.
Kristina Sluga, Bukla 118-119
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
Sorodne knjige
-
-10% Srebreniški inferno Pismo iz Bosne za Danteja Alighierija 22,41 € 24,90 € Prihrani 2,49 € Dodaj v košarico
