Ozare dneva

Recenzija Bukla

Štirideseti zvezek predvsem koroškoslovenske Elerjeve edicije prinaša zbirko pesmi, že drugo v tem okviru učiteljice Mili Hrobath iz Šentlenarta pri Sedmih studencih. Avtorica, pesnica že od dijaških let, izdala je tudi dve zbirki za otroke, se v 63 pesmih vseskozi ukvarja z različnimi pomeni in podobami časa. Druži se z njim, ki je, kot pravi, brez vabila njen gost. Sedanji čas se s spomini prepleta s preteklim: pesnica je v spominih še otrok in spomini v brezčasju zalivajo vse dobro v njej, ki ji je bilo dano. Obenem se njena jesen, ki neslišno spremlja dneve, sprehaja »ob robovih sveta, kjer večkrat počivajo sanje … Na ozarah preteklih dni se naužije spominov, ki so ostali živi.« Neprenehoma torej čas in z njim spomini, sanje. Tudi čas, ki se izteka vsak dan. »Ko se bo iztekel, bom odšla … Tako je,« preprosto reče avtorica, čeprav je še trdno tukaj. »Živi radostno iz trenutka v trenutek – zdaj, zdaj in zdaj,« v spremni besedi poudari Fabjan Hafner.

Iztok Ilich, Bukla 112-113

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.