trda vezava
23,5 x 15,5 cm
400 g
112 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
slovensko leposlovje
O knjigi
Osvajamo lahko z mečem ali z besedami. In Srečko Čož je mojster pisane besede. V njegovih pesmih se na videz preproste rime prepletajo v literarne mojstrovine, kjer glavni junak - on - riše vsakdanja dogajanja, ljubezenske pripetljaje, socialne tematike in še in še v kohezijsko celoto, na mestih nadgrajeno s postmodernistično miselnostjo in hkrati klasično preprostostjo. In ko je v pesmi prebrana zadnja vrstica, ko se bralec ustavi, zadiha in pomisli na prebrano, spozna: "V pesmi sem jaz!" Zato je logično, da poglavja nosijo naslove Ona, Mi, Ti ... A nad njimi, med njimi, njihov stvarnik in sočasno njihov sluga, je Jaz. Avtor in bralec hkrati. Zato je četrta pesniška zbirka Srečka Čoža Sopotniki svojevrsten literaren dosežek, ki hkrati orisuje razmere današnjega časa skozi svoje občutke kot tudi razdaja svoje srce in najglobje, morda že skoraj preveč skrivnostne, misli na dostojen, spet drugič pa na igriv, razposajen, mladostniški način, česar so bili skozi zgodovino sposobni le največji ustvarjalci. Sopotniki bodo v kulturnih krogih zagotovo še sredstvo številnih razprav, saj odpirajo teme, ki kar kličejo po razčlenjevanju. Če jih bodo le znali naši (samooklicani) kulturni kritiki prav presoditi in tudi uporabiti ...
Marjanca Scheicher, založnica
Recenzija Bukla
Kar v Čoževi zbirki takoj zbudi pozornost, je njegov »neuničljivi up do vsega dobrega«. Ob vsej turobnosti in zdrahah, ki nas zastrupljajo, je pravo veselje brati poezijo nekoga, ki teži k ravno nasprotnemu. Poezijo, ki z vsem žarom upesnjuje srečo in ustvarjalni nemir, brez zadržkov razglablja o ljubezni v starosti, za katero se izkaže, da ni nič drugačna od vihrave najstniške zaljubljenosti, pravi recept zanjo pa je: »Prikloni se starosti, ne odreci se mladosti ...« In čeprav je večina zbirke posvečena dvojini, se Čož lucidno loteva tudi boleče krize, v kateri smo se znašli, sarkastično švrka po politikih in ostro zapiše: »Raje smo slepi, / v deželi prelepi, / raje molčimo / in smo brez zob, / raje trpimo ... SE NAM NE DA!«
Kristina Sluga, Bukla 118-119
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
