Zima vezilja

Recenzija Bukla

Veseli me, da naša prva dama poezije tokrat izjemoma ni držala besede. Svojo zadnjo zbirko Tisti čas je izdala leta 1993 – kasneje so izšle le antologiji (Bo žrl, bo žrt, 1998; Samost, 2002) in zbirki z nekaterimi novimi pesmimi (Zeliščarka, 2014; V tem mrazu, 2015) – in ves čas zatrjevala, da nove zbirke ne bo, ker je povedala vse, kar je imela povedati. Decembra 2016 pa je izšla Zima vezilja, ki naj bi nastala bolj ali manj po naključju. Ko je v dar prejela risbe žleda slikarja Andreja Brumna Čopa, ki krasijo tudi knjižno izdajo, so se ji začeli porajati drobni pesniški utrinki – haikuji in odločila se je, da jim bo posvetila celo zbirko. V knjigi jih je zbrala 45 in vsi so zapisani v strogi pesniški obliki, sestavljeni iz treh verzov: prvi in tretji obsegata pet zlogov, drugi pa sedem. Tudi tematsko sledijo tradiciji, saj se navezujejo na letni čas – Svetlanin najljubši je zima. Poleg podob iz narave – »V snegu drobna gaz. / Na veji črna senca. / Tu se gaz konča.« – avtorica vanje mojstrsko vplete verze slovenskih narodnih pesmi, ki jim ostaja zvesta ves čas svojega ustvarjanja, in aktualne dogodke: »Siva sutana. / En hribček si bo kupil. / Bo križe sadil.« in »Žica, ki rani. / Mokre bose nogice. / Na drugi strani.« Po prebranem lahko zapišem le – upam, da pesnica ni zadnjič snedla svoje besede.

Kristina Sluga; Bukla 129-130