Članki v rubriki: Pobliski v prevode

Pred časom sem se nasmejala prispevku Petra Svetine v reviji Otrok in knjiga, v katerem je hudomušno ovrgel prepričanje, da je (mladinsko) besedilo, ko ga avtor dokonča, tudi res že dokončno. Položaj prevoda je v tem smislu podoben, pa vendar ... več

Že od nekdaj ne maram ničesar, kar diši po lektoriranju in pisanju kritik. Ne da to nista potrebni dejavnosti, vsekakor sta; vendar se vedno sprašujem, kje je meja med »narobe« in »drugačno«. Kadar gre za šolske napake, je seveda ni težko ... več

Mala življenja ; Pierre Michon, prevod: Saša Jerele Francoski avtor si v Malih življenjih na vse kriplje prizadeva pisati tako, da bi samo pisanje prekosilo, dobesedno povozilo tiste drobne, na videz tako malo vredne ljudi, ki naj bi bili ... več

Čebelica Bee; Catherine Bateson, prevod: Maja Schreiner; Čudežni gibnik; Norman Lindsay, prevod: Milan Dekleva; Super Pleničko 2: Tatovi straniščnih školjk; Dav Pilkey, prevod: Boštjan Gorenc   Pred kratkim sem naletela na enega najslabših ... več

Zgodbe; David Foster Wallace, prevod: Jure Potokar; V imenu stvari; Francis Ponge, prevod: Saša Jerele   Nekatere pesnike, pisatelje in literarne ustvarjalce enako ali celo bolj kot vsebinska plat ustvarjanja strastno zanima jezik sam, ... več

Prevodno verjetno najbolj zanimiva knjiga lanskoletne produkcije je prevod francoskega mojstra jezikovne igre Raymonda Queneauja, sopotnika nadrealistov in soustanovitelja gibanja Oulipo – Ouvroir de la littérature poténtielle, torej Delavnice ... več

Ah, orlji bes, ura za polet, eh? / onkraj našega pra-leta / (vselej naš čas / tvoj krvav kraval) zrak naš razpored, / zmota, zavoj vreščav obrat – piš naš planet, / naš grozljivi ü žarek, naš smerokaz. / Dragoceno uho, naš zračni Jahve. ... več

V praznične čase (pred decembrom, ki naj bi bil eno samo veselje, tudi slovenski knjižni sejem) vstopam s skoraj samo neveselimi knjigami. Za ravnotežje, bi lahko rekla, ampak ne bom. Enostavno je tako naneslo, saj literature za mladino ne ... več

Dubravka Ugrešić in Veljko Barbieri sta hrvaški imeni, ki v samostojnem slovenskem prostoru že nekaj časa nista neznani – Ugrešićevo poznamo (četudi je nismo brali) kot jedko esejistko in avtorico brez dlake na jeziku, Barbierija kot avtorja ... več

Najraje berem knjige v slovenščini. Čez materinščino je ni, preprosto. Noben študij, nobena naturalizacija ne more dati neznanske množine zvenov in prizvenov, pomenov in pripomenov, kakršno ima govorica, ki jo je človek vsrkaval kot enega ... več